Končno razumem vsaj eno pesem Tonyja Cetinskega, ledenega človeka in tistega, ki umre stokrat na dan, pa mu še vedno uspe peti o tem. Sve je s tobom napokon na mjestu. Tako se jaz počutim z Višnjo, kot da je vse ravno tako, kot bi moralo biti. Verjetno se odrasel človek popolnoma zaljubi v svojega otroka zato, ker končno vidi v svojem življenju tako pristno in čutno bitje. Ko se ustraši ali ji kaj manjka, zajoka. Ko je srečna ali se samo ukvarjaš z njo, se ti smeji kot kuhan rak. Tako preprosto naj bi bilo to.
Mislim da se prej v svojem celem življenju nisem toliko smejal, kot sem se v teh dobrih pol leta s svojo tamalo. In vse je mnogo bolj preprosto, kot bi nekateri radi predstavili. Otrok ti vse pove, tudi ko še ne zna govoriti. Preprosto prisluhniti mu moraš.
Šele zdaj sem prišel do spoznanja, kakšno srečo imam. Jaz sem honorarni delavec. Kot študentsko delo za tiste, ki smo prestari, da bi bili še študentje. To se pravi, da nimam nobenih delavskih pravic, imam pa fleksibilen urnik. Kar pomeni, da si ga prilagodim tako, da sem čim več z Višnjo. Njene spalne navade so mi okvirno že znane, tako da delam takrat, ko ona spi. Tako lahko res veliko časa preživiva skupaj. Ni ga denarja na tem svetu, ki to poplača. To priporočam vsakemu očetu, ki si to lahko privošči. Če delaš med sedmo zjutraj in tretjo popoldan, zamudiš veliko večino otrokovega dneva. Prilagodi delo otroku in ne otroka delu!
Tako da prvič v življenju hitim domov. Včasih sem se ustavil na pivu ali basketu, zdaj pa ravna špura do doma. Na pivo grem, ko dete spi. Na basket jo bom pa kmalu začel jemati sabo.
Vedno bolj sem mnenja, da materina ljubezen do svojega otroka ni nič večja, kot je očetova. Samo različni sta. Vedno bolj verjamem, da ima oče odločilno vlogo pri vzgoji svojega otroka. Očetje danes nočemo več biti nemi opazovalci vsega, kar se dogaja z našim otrokom. Hočemo biti z njim na vsakem koraku. Ne bomo več na stranskem tiru. Opažam vedno več očetov, ki razmišljajo enako. Ki jim je čas, ki ga prebijejo s svojim otrokom, vreden največ.
Nekdo, ki ima to srečo, da svojega otroka soustvari z osebo, ki je zanj izrednega pomena, lahko vzljubi dojenčka še toliko bolj. Ker je zmes vsega, kar predstavlja vajina zveza. Ker vzame dobre in slabe lastnosti obeh in naredi sijajen koktejl neponovljivosti. Težko se ti zameri nekdo, ki je pomanjšana in pomlajena verzija tebe in tvoje drage. Tudi ko me jezi, je to le mini me.
Včasih si zaželim, da bi se čas ustavil, tukaj in zdaj. Nič ne bi spremenil, tudi če bi lahko. Vendar to ne bi bilo pravično do moje tamale. Ona je šele začela pisati svojo zgodbo in predvidevam, da jo čaka še neukrotljiva pustolovščina velikanskih razsežnosti. Ne želim je le zase, vendar želim ohraniti najino navezanost in trenutni odnos. Kar pomeni, da se bom moral zanjo boriti vsak dan. Vendar me tega ni strah. Nekateri pravijo, da je življenje čudovit boj. Iz dneva v dan jih bolj razumem.
Nisem privrženec pocukranih zapisov. Zato obstaja malo morje bloggov mladih mamic, kjer je vse čudovito in je ves svet ena velika pomanjševalnica. Ampak trenutno je resnično vsak dan zgodba zase. Kot pravi Slovenec seveda ne verjamem v srečne konce, v kar me je do neke mere primoralo tudi moje dosedanje življenje. Ne morem pa se otresti občutka, da trenutno nekaj resnično štima. S tabo je končno vse na mestu.
Jaz se rad postavim v kožo svojega otroka. Ker mislim, da razmišljava podobno. Ko tamala vsa razkrečena na previjalni mizi opravlja veliko potrebo in jo ob tem spodbujava in bockava, me vedno gleda nekoliko postrani. Verjetno zato, ker morata z mamico oditi v drugo nadstropje hiše, ko se očka spravi kenjat, da ni pod pritiskom. Ko se pa Višnja, je to pa dogodek, ki naj bi ga spremljali vsi.
Jaz pa upam le, da mi vsega tega v prihodnje ne bo vrnila. Če komu in čemu, potem ne zaupam otrokom in njihovim izločkom.
9,153 total views, 2 views today