Mislim da to ni le najina zgodba, ampak vseh mladih staršev in novopečenih otrok. Ko na sprehodu zaspiš, naredim vse, kar je v moji moči, da se ne zbudiš. Vsaj prehitro ne. Zadnjič sva se tako sprehajala v idiličnem okolju Zupančičevega sprehajališča, s Krko na moji levi in Bregom na moji desni strani. Potem pa sem si na tisti prokleti prodnati poti zvil gleženj. Seveda se nisem smel usesti ali kakorkoli fizično potolažiti poškodovani gleženj, ker bi se lahko zbudila, tako da mi ni preostalo drugega, kot da pač hodim dalje. Po približno pol ure je bolečina minila. Kjer je volja, je tudi pot, a? Samo da ni prodnata, mamicu ji j …
Sploh nisem vedel, koliko zvokov nas obdaja. Sedaj slišim vsako vrtanje, četudi je oddaljeno petsto metrov, vsakega voznika, ki preveč energično zategne ročno, vsakega nadobudnega najstnika, ki misli, da se pravilno govori tako, da se dere. Vsak neobičajen zvok je namreč potencial konec tvojega spanca. Zadnjič naju je zagledal stric, ki se je ravnokar pripravljal, da nadaljuje s košenjem trave, pa je počakal, da sva bila na varni razdalji. S solzami hvaležnosti v očeh sem mu nemo prikimal. Če se namreč zbudiš nekje na pol poti, potem naju čaka še zanimiva avantura. Včasih glasna, včasih le čuječa in ogledujoča, vseeno pa lahko odmislim možnost, da si bodo moje misli malo oddahnile.
Še vedno postavljaš rekorde. Najprej so bili to rekordi, povezani s tvojo težo, sedaj pa svoje dosežke širiš tudi na področje glasnosti. Zadnjič smo bili na ultrazvoku kolkov in si bila tako glasna v svojih protestih, da si prestrašila še vsega hudega vajene sestre in dohtarce. Pa veš zakaj so tvoje kolke pregledovali dlje kot pri ostalih? Zato, ker je okoli tvojih bedrc toliko maščobice, da se na monitorju ni videlo, če je vse okej. In s tem se vračamo na tvoje prvotne, težnostne rekorde. Toliko špehka imaš, da se še kolki ne vidijo, hehe. Je dohtarca porabila skoraj ves tisti gel, ki ga maže na predvidena mesta.
Včasih se mi smejiš kot kuhan rak, v drugih primerih se me pa ustrašiš in negoduješ. Počasi se boš morala odločit za eno opcijo, nisi več stara mesec dni. Negodovala si tudi, ko sem ti bral Rdečo kapico, ampak sem moral priti do konca, ker sem že pozabil, kaj se zgodi. Pride drvar pa volka razpara in sta dečvi notri še kar živi, samo malo skuštrani. In to kljub temu, da je volk požrl Rdečo kapico z njeno kapico vred, kar pomeni, da naj bi bili vsaj njeni lasje do neke mere obvarovani pred najhujšim. Bolj všeč sta nama bili Trije prašički. Nauk zgodbe je tak – če si prelen, da bi si postavil oreng bajto, se bo že našel nekdo, ki bo bolj priden in te bo vzel v svoj varen in trden dom. Super zadevca, to bi nama znalo še prav priti.
Nekje sem slišal, da je vsak otrok priden, samo različni ste si. Če si resnično pridna, v to nisem povsem prepričan. Ker zelo rada gledaš izpod čela, namrščeno in zlovoljno, se te je prijel nov nadimek: »El diablo«. Hudiček. Imaš pa eno izredno dobro in simpatično navado, ki je nikoli ne spremeni. Spiš kot top. In spiš ponoči. To cenim, da ne bo pomote, zato sem te tudi pripravljen prenašati naokoli v nosilki z zvitim gležnjem. Kot vidiš, gre za medsebojno koristen odnos, ti meni, jaz tebi.
Tako si predstavljam, da se bo najin odnos razvijal tudi v prihodnje. Sedaj bodo prazniki in darila in vse to, tako da bo še zabavno. Na srečo še ne ješ sladkega, tako da bom lahko letos jedel za dva. Tudi sicer ne bom imel nič proti, če postaneš eden tistih sodobnih/emancipiranih otrok, ki ne jedo sladkega, ampak samo neke presne in skutine neužitne slatkiše.
Vendar – da dokažem svojo popolno pripravljenost za najino konstruktivno sodelovanje – sem pripravljen sladkarije tudi deliti, če bo prešla na temno stran. Ajde, zdej pejt pa spat.

47,115 total views, 9 views today