Vsakega, ki je vsaj površinsko vpet v ta interaktivni svet, verjetno v zadnjih dneh boli marsikateri organ. Ker je vsega občutno preveč, se ljudje zgražajo še nad francosko ličenimi profilkami. Dobil sem obvestilo, da je bilo kar sedem mojih virtualnih prijateljev varnih med pariškimi bombnimi napadi, čeprav so zamolčali dejstvo, da so v danem trenutku ležali na kavču v spodnji etaži dvonadstropne hiše v Dolenjem Maharovcu pri Šentjerneju.
Ali niso mnenja čudovita? Vsak jih ima in sedaj jih ima vsak možnost deliti z vsemi. Zadnjič je fant najstniških let zopet bentil o infiltraciji posiljevalcev/množičnih morilcev/bombnih ekspertov v naših begunskih središčih, mene pa je najbolj zbodlo dejstvo, da ima za svojo profilko selfie z Janšo. Tolikokrat sem že pomotoma naletel na radikalna mnenja o sodobnem stanju stvari, da preprosto ne preberem nič več, kar vsebuje besede, kot so imigranti, begunci, islam, ISIS, teroristični napadi, tretja svetovna vojna, konec sveta … Postal sem selektivni ignorant. In kot pravi eden najstarejših rekov, manj veš, boljše se počutiš. Blagor Jonu Snowu.
Ko je človek mlad in naiven, verjame, da je morda eden tistih redkih, ki lahko spremeni svet. Z leti, izkušnjami take in drugačne vrste, novimi spoznanji na tej dolgi in vijugasti poti polni preprek, se na žalost nekje izgubi ta čudovita in preprosta naivnost. Sedaj že vem, da ne morem in nikoli ne bom spremenil sveta. Vem tudi, da bi bilo nepravično do njega, da ga poizkušam oblikovati po svojih prepričanjih. Torej mi ostane le še ena pot. Da delam na sebi.
To pomeni, da sem lahko najboljši, kar sem lahko. Zase, ne za druge. Ugajanje je hudičeva past, ne padi vanjo. Bolj si želiš ugajanja, bolj ubijaš svoj notranji plamen. Človek se dejansko uči iz dneva v dan. Torej se učim, da slaba volja in paranoja drugih ne soustvarjata mojih misli. Kar ni vedno lahko, kajti ljudje se združijo v slabem. Ampak človek je močnejši, kot se zdi na prvi pogled.
Vsi poznajo kolektivno zavest, samo Slovenci kolektivno zavist. Besede Matjaža Javšnika. Vendar ne bomo bentili o ozkoglednosti in nečimrnosti Slovencev, ker smo dobre volje. Ker je to najbolj topel november v zadnjih šestdesetih letih in se čez dan še vedno lahko sprehajam v kratkih rokavih. Ker sem odmislil tiste stvari, na katere nimam neposrednega vpliva, in sem postal kar dobre volje. Pa še tamala se mi smeje, ko ji pojem Billyja Oceana. Če bi kaj več zahteval od življenja, bi bil že hudo požrešen.
Delavnice »Delam na sebi« so zastonj, odprte vse dni v tednu in dostopne vsakomur. Ne potrebuješ nobenih pripomočkov ali kakršnegakoli predznanja, dovolj je že to, da poslušaš svoj tihi, sramežljivi notranji glas – tako je, tisti, ki si ga drugi želijo utišati – in si že pripravljen narediti prvi korak. Kot vedno so prvi koraki najtežji. Ker ne slediš več, ampak ustvarjaš svojo pot. Torej se bodo prikradle napake in napačne odločitve. Vendar verjemi, tvoja lastna napaka je vredno veliko, veliko več kot pa uspeh s posnemanjem nekoga drugega.
Človek težko naleti na težjo situacijo, kot so zapovrstjo reklame za jackpot, tisti Modrijan, ki se usede na špegle in proteini od Flexshopa. Ampak vsake toliko je na sporedu tudi tista reklama, kjer v avtu pojejo Locked out of heaven. Na tem mestu si zavrti svoj feel good štiklc.

6,603 total views, 2 views today