Najboljša stvar pri otrocih je ta, da te zopet opomnijo, kaj je dejansko pomembno v življenju. Čas, ko je bilo vse mnogo bolj preprosto. Ko si cel dan preživel v peskovniku z otroci, ki jih prej nisi spoznal, ob koncu dneva pa so bili tvoj celoten svet. Ko si s kolesom preizkušal svoje zmožnosti in si preprosto padel na tla, nakar si se pobral. Ko si lahko cel dan rezljal kos lesa, ne da bi enkrat samkrat pomislil, kako je to zguba časa.
Tisti vgraviran kos lesa je že naslednji dan ničvreden. Tokrat te je zamotilo drevo. Gledaš ga in se sprašuješ, kako bi prišel do njegovega vrha. To je tvoj dan. Veja za vejo si bolj zadovoljen s sabo, s tem, kar si storil danes.
Potem pa nekje na poti do odraslosti izgubiš to nedolžnost.
Počneš nekaj samo še, če ima smisel. Smisel, ki je najpogosteje povezan z dobičkom. Če za nekaj nisi plačan, se to skorajda ne splača početi. Zatreš pač tistega raziskovalca v sebi in se sprijazniš s tem, da sveta ne preizkušaš več. Nočeš več izgubljati časa, ker je tako dragocen. Čas je denar in podobne kozlarije. Medtem ko se ti zabavaš, nekdo služi na tvoj račun in sorodne bedarije.
Uspelo ti je. Ubil si otroka v sebi.
Potem pa bentiš nad vsakdanom. Ker je četrtek enak torku, junijski večer novembrskemu jutru. Tudi ljudje so postali skorajda povsem enaki. Vsak si je sila podoben, ker je vsem pomembna ista reč. Nihče več ne pleza na drevo. Tudi leži v njegovi senci le še redko kdo.
Ponosen si, ker si tako odgovoren.
Veš, kaj počneš s svojim življenjem. Imaš jasen cilj pred sabo, da v čim krajšem času zaslužiš čim več. To menda prinaša srečo. Denar = sreča. Ko ga bom imel dovolj, se bom ustavil in zadihal, znova užival. Težava je v tem, ker ga naenkrat ni nikoli dovolj. Več ga imaš, več si ga želiš. Nihče te ni opozoril na to. Torej se žanješ za njim v upanju, da le ujameš srečo. Drevo je pa vedno bolj oddaljeno, vedno bolj zamegljeno.
V življenju srečamo le peščico ljudi, ki nam spremenijo življenje. Nekateri jih na žalost spregledajo, drugi so preveč ponosni, da bi jih resnično uzrli. Lahko se odločiš, da boš še eden teh iskalcev ali pa stremiš k temu, da ti postaneš eden teh, ki spreminjajo življenja drugih. Prvi pogoj zato je, da poslušaš tisti mili, iskreni glas v sebi, ki ti pravi, da vsako tvoje dejanje ne potrebuje smisla. Ker življenje nima smisla.

Nekateri ga živijo, drugi pa preživijo.

5,961 total views, 2 views today