Čeprav sem sredi obdobja, ko mi je najbolj blizu življenjski optimizem, me september – iz osebnih in drugih objektivih razlogov – vedno spomni na vseprisotno minljivost. Danes si tu, jutri te ni več … Žal moramo s tem vsi živeti. Kako pa se bomo s tem spopadli, pa pove največ o nas.

Izrecno nasprotujem samoumevnosti. V vseh instancah življenja. Tudi smrt je ena teh. Ne imej nekoga za samoumevnega, samo zato, ker ti je danes na dosegu roke. Ne čakaj, da ga ne bo več, da mu izkažeš vso svojo naklonjenost. Potrebuje jo zdaj, ko je del našega vsakdanjika. Potrebuje je, ker ga bo dvignila na višji nivo. Naj ti ne bo nerodno, da pokažeš svoja prava čustva. Veliko pogosteje obžalujemo stvari, ki se jih nismo upali narediti. Vsak od nas dela tudi napake, ampak napake si moramo upati narediti.

Zdaj optimizem ni težko najti v dneh in trenutkih, ko se dobro počutiš. Veliko težje ga je izbrskati, ko se počutiš zanič. Kar je tudi neko povsem normalno stanje, ki ciklično prevzame vsakega od nas. V teh primerih si vedno ponavljam eno sila preprosto misel … Slab dan še ne pomeni, da si slab človek.

Torej kaj imata skupnega minljivost in optimizem? Na prvi pogled bore malo. To tudi ne pomeni, da se veseliš svojega konca. S tem, ko sprejemam minljivost in jo razumem kot nekaj tako samoumevnega, kot je recimo rojstvo, je zame manj grozeča. To pomeni, da tudi na minljivost gledam z barvnimi očali. Vesel, ker se je nekaj zgodilo in ne užaloščen, ker je minilo. Ker vse pač enkrat mine, to smo že dojeli in sprejeli.

Koledarska jesen se bliža, še nekaj dni in bo tu. Kot jesen življenja nas tudi ona spominja in opominja, da nas čakajo bolj umirjeni, zaspani dnevi. Čas notranje refleksije. Osebnega servisa. Če si ga redno zasluži tvoj jekleni konjiček, si ga zagotovo tudi tvoje psihofizično stanje. Slednje je še ničkolikokrat bolj pomembno, a pogosto spregledano.

Vsak dan je pravi, da narediš novo dobro zgodbo. Za to ne rabiš pravega povoda, več kot dovolj je, da se zato odločiš. Kot starš ima ta neverjeten privilegij, da imam v svojem življenju osebe, ki si o meni mislijo le najboljše. Tudi ko sem na dnu. To pa zato, ker zame nikoli niso bili in nikoli ne bodo samoumevni. Če se je za kaj vredno boriti, je potem to za njihovo srečo. Ker vedno podoživljam njihov nasmeh, sproščenost, dobroto. Ker je to nekaj najbolj čistega in iskrenega v življenju.

Hkrati se hudičevo dobro zavedam, da bodo odrasli. Da bodo spoznali nove ljudi, ki bodo morda sčasoma postali pomembnejši od mene. Ampak tega ne bom obžaloval. Ker vem, kako smo prišli do te točke. Ker smo to pot tlakovali z neizmerljivo mero ljubezni in razumevanja. Ker smo imeli tudi v težkih časih vedno eden drugega.

Življenje nas vseskozi preizkuša. Dejstvo je, da živimo v nekem čudovitem trenutku, ki je samo naš. Ki bo enkrat minil ali se spremenil in takrat se bomo tega spominjali kot res lepega, prelepega obdobja. Moja naloga je, da se že sedaj zavedam te čarobnosti. Vse ostalo so le začimbe vsakdana. Kar nosimo v sebi, to nas osmišlja. Kogar imamo ob sebi, to nas soustvarja. Kar čutimo, to tudi izžarevamo. Kar smo, tega ne moremo skriti. In si tega ne smemo tudi želeti.

Nekateri vidijo luč v temi. Spet drugi najdejo nekaj nagnusnega, ogabnega v najsvetlejših poglavjih življenja. Kako boš plul čez te življenjske izzive, je odvisno samo od tebe.

 

4,574 total views, 2 views today