Pogosto razmišljam o tem, ali se lahko človek priuči pozitivnega pogleda na svet in vsega, kar se dogaja okoli njega, ali je to izključno posledica njegove vzgoje, izkušenj, življenjskega nazora in na to nima posebnega vpliva. Nekateri so rojeni optimisti, drugi pač ne. Prej sprejmeš svojo usodo, bolje bo za vse.

Čeprav pretekle izkušnje človeka močno zaznamujejo, pa ne verjamem, da odločajo namesto njega. V življenju lahko človek doživi veliko prelomnic, tudi takih, ki vplivajo na njegovo dojemanje sveta. Pozitivno razmišljanje je dosegljivo za vse, to ni rezervirano le za peščico izbranih.

Otroci so največji učitelji življenja. Vsaj pri meni je tako. Naj si bodo karakterno še tako različni, močno stremijo po temu, da so srečni in nasmejani. Razigrani in razumljeni. Iščejo družbo in igro, tesne stike in zdravilno moč objema. Otroci so super. Še karanteno doživljajo na povsem svoj način.

Tako zlahka sprejmejo vse, kar se dogaja in jih obdaja. Višnji sem povedal, da je vrtec do nadaljnjega zaprt in je rekla okej. Da ne more iti prijateljčkom na obisk zaradi virusa in je rekla okej. Da ne more z mano v trgovino pa je rekla samo okej. Da je igrišče, kjer preživimo večino prostega časa, trenutno zaprto, pa je rekla okej. Celo to je dodala, da ji je kar všeč zdaj, ko je virus, ker smo veliko skupaj. Okej, ji odgovorim. Okej, si mislim. Ti obvladaš to igro, ki se ji reče življenje, že veliko bolje kot jaz. To je čisto okej.

In ko ji povem, da bo treba spet v vrtec, se tega iskreno veseli. Okej. Oziroma pogreša prijateljčke in vzgojiteljice, samega vrtca pa toliko ne. Predvsem spanje po kosilu ji gre na živce. Zakaj bi spala, če se pa lahko ta čas igram, mi razlaga. Všeč mi je, ker so stvari pri njej tako jasne. Brez sprenevedanja ali skrivalnic. Vedno točno veš pri čem si.

Tako me otroci učijo, da je življenje lahko res lepo. Tudi v težkih, neprebavljivih trenutkih. Tudi takrat, ko imamo pred sabo same ovire. Ampak te ovire zlahka preskočimo, eno za drugo. Moje življenje je lepo, ker sem ga napolnil s čudovitimi ljudmi. Drugi imajo drugačne prioritete. Pomembno je le to, da vsak najde tisto, kar ga osrečuje. In da to zlepa ne izpusti iz rok. Glede sreče moraš biti tudi malo sebičen, še posebej, če v tem uživajo tudi drugi.

Kdor jo izziva – srečo namreč –, jo ponavadi tudi najde. Morda tudi na najbolj nepričakovanih mestih. Tjašo recimo pomirja pospravljanje. Dolgo časa me je to jezilo, ker tega nisem razumel, sedaj pa to brez težav sprejemam. Tako pomembna je zame redna vadba. Brez tega si ne predstavljam svojega življenja. Zato sem bil resnično pozitivno presenečen, ker sem odkril vodeno vadbo z Janom. Kar sem vrsto let »počel« le s tujimi vadbenimi guruji, sedaj počnem z našim. In tako sem spoznal tudi vse drugo, kar osmišlja projekt 1, 2, 3, GREMO!

Hitro sem ugotovil, da mi je blizu v vseh njegovih aspektih. Zagovarja pozitivno miselnost, redno rekreacijo in zdravo prehrano. Najraje pa se smejijo, telovadimo in jemo. Včasih damo preveč poudarka na slednjem, ampak s tem ni nič narobe, ljubezen pač vedno mora skozi želodec. Še toliko lepše pa je, ker sem nad vsem tem početjem navdušil tudi otroka. Za dobro hrano ne potrebujeta spodbude, za kakšno jogo z očkatom tudi ne, za pozitivno miselnost nas vseh pa tako najbolj poskrbita prav onidve.

Verjamem, da dobro tudi deliš, če imaš to možnost. Dobro se z dobrim vrača. Kot študent nisem imel dovolj denarja, da bi ga komu podaril (razen nekaj drobiža brezdomcem), tako da sem začel z darovanjem krvi, kar redno počnem še danes. Z rednimi dobrodelnimi izzivi pa tudi v sklopu projekta 1, 2, 3, GREMO! vsak teden lahko pomagam pri zbiranju sredstev za Univerzitetni rehabilitacijski inštitut SOČA. In to mi res veliko pomeni.

Vedno si ti tisti, ki se odloči, ali boš šel v nov dan z nasmehom na obrazu in optimizmom v srcu, ali boš že vnaprej vrgel puško v koruzo in nergal nad vsem in vsemi. Kot vsega drugega v življenju, se tudi optimizma lahko naučiš. Pri nekaterih vzklije kar sam od sebe, drugje pa je potrebno nekaj več dela in truda. Ampak lahko življenje ni tisto, ki ga je vredno živeti. Veliko slajše je premagovati ovire in ceniti tisto, kar si na tej poti dosegel.

 

Objava je nastala v sodelovanju s projektom 1, 2, 3, GREMO!

2,981 total views, 2 views today