Blediš, a živiš

Blediš, a živiš

Čas. Pogosto imam občutek, da je to najbolj zloben del življenja. Edina pravična stvar pri njemu je, da mine za vsakogar enako hitro. Ampak sčasoma na večino stvari pozabiš. Kar je še toliko hujše, pozabiš tudi na ljudi. Tudi tiste, brez katerih včasih nisi obstajal. Bojim se, da sva se pozabila.

Šele pred nekaj dnevi sem prišel do spoznanja, da bi bila moja mama čez nekaj dni stara 60 let. Ta dan je tretji september. Ta dan je bil v moji mladosti dan veselja, danes je žal le žalosten opomin na to, kaj vse bi lahko bilo.

Najljubša igre moje prve hčerke je trenutno igra vlog. In najpogostejši stavek, ki ga izusti, je »kaj pa če …«. Tako se postavljajo igralci v vedno nove vloge in situacije. Pa sem še jaz v moji glavi zaigral malo te nedolžne igre. Kaj pa če bi bila moja mama še vedno živa? Kaj pa če me ne bi nikoli zapustila? Kaj pa če bi te lahko spet zagledal, slišal, občutil, četudi le za trenutek? Kaj pa če so vse skupaj le slabe sanje, ki se ciklično ponavljajo že šestnajst let?

Ko si odšla, sem bil še otrok. Nepripravljen na življenje. Danes imam otroke, pa bi te še vedno krvavo potreboval. Žal v trenutkih, ko bi potreboval tovrstno oporo, uporabim bolj destruktivne načine sproščanja notranje bolečine. Ponavadi se nekje v svoji glavi odmaknem daleč stran od vseh ljudi, ki so mi tako prekleto dolgočasni s svojimi tako prekleto malenkostnimi problemi, daleč stran od vseh tistih, ki še niso resnično izkusili besede bolečina in je za njih življenje le čudovit sprehod brez omembe vrednih ovir.

Nočem, da se ti smilim. Hočem, da se vrneš. Nočeš, da mi želiš dobro. Hočem, da mi to sama poveš. Nočem drugih in hočem tebe. Ampak ta vlak je že odpeljal. Sedaj je na meni, da iz svojega življenja naredim čim več. Da se zavestno obdam z ljudmi, ki mi bodo omogočili, da sem srečen, tudi če si včasih želim biti samo nesrečen.

Res pa je, da zaradi bolečine toliko bolj cenim življenje in vse tiste lepe malenkosti, ki ga osmišljajo. Verjamem, da sem srečen človek, ker si to dovolim in hočem biti. Velik del mene je umrl takrat pred šestnajstimi leti. Zato pa se s svojimi dekleti rojevam znova in znova. Boli zato, da je lahko najboljše.

Včasih je kar težko krmariti med občutki ljubezni in sovraštva. Pridejo dnevi, ko je vse na svojem mestu in taki, ki bi jih najraje isti trenutek pozabil. Včasih sem si želel, da bi bila ponosna name, kjer koli že si. Danes vem, da si noro ponosna name. Ker sem si soustvaril čudovito življenje, čeprav sem ga začel graditi na krhkih temeljih. Ampak čeprav si najprej porušila moj dom, si mi kasneje pomagala, da sva zgradila novega, še enkrat močnejšega. Še danes si iz rok v roke polagava opeko za opeko in tako gradiva trdnjavo, kjer domuje ljubezen.

Vse najboljše za tvoj dan. Spomin nate bledi, kot pač vse z leti. Ampak živiš dalje. Skozi mene in predvsem skozi tvoji vnukinji. To mi pa pomeni največ. Čeprav blediš, živiš danes močneje kot kdaj koli prej. Čeprav te ni, si še vedno najboljša ti.

 

11,363 total views, 8 views today

2 Comments

  • Joj, kako sem se pravkar zjokala. Vse te obcutke dozivljam tudi sama… Izgubila oceta pred sedemnajstimi leti, stara dobrih stirinajst let. In vceraj bi praznoval 56 let. Kako ga pogresam! Jure, hvala za ta zapis. ❤

  • Kot da bi ubesedil moje misli… HVALA ti za ta zapis! ♡

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*