Še pred dvajsetimi leti sem moral dekle počakati na hodniku med šolskim odmorom, da sem ji sramežljivo namignil, da mi je všeč. Tukaj so bila še nerodno formulirana pisemca, ki so prav tako izkazovala precejšno mero naklonjenosti. S koncem tisočletja pa so se že pojavili prvi mobiteli in z njimi tista kratka, sto in nekaj znakov dolga sporočila. Še to je prišlo v poštev le pri tistih »srečnicah«, ki si jih osebno poznal in so ti blagoslovile dati svojo telefonsko številko.
Dve desetletji kasneje je seveda situacija povsem drugačna. Ne le komunikacija s poznanimi ljudmi, še tiste, ki jih ne poznaš, brez težav ogovoriš. Kar ima vsaj toliko prednosti kot slabosti. Pred dnevi sem gledal serijo, ki je prikazovala to našo morebitno interaktivno prihodnost. Med seboj se bomo ocenjevali in le tisti z najvišjimi ocenami bodo lahko počeli najbolj izbrane stvari, uživali v najboljših jedeh in se mudili na najbolj čudovitih lokacijah. Torej bo vse skupaj postalo nenehno tekmovanje v priljubljenosti, kjer izvesijo vsi tisti, ki ne izpolnjujejo pogojev navidezne popolnosti.
Kako daleč smo od tega danes? Leto, pet, deset? Ali naš že sedaj osmišlja število všečkov, komentarjev in delitev? Smo brezosebni v svoji pojavnosti, spregledljivi v želji, da smo všeč vsem?
Ko potegnem črto, še vedno najbolj iskrena čustva spodbudijo dejanski dotiki. Poljubi. Objemi. Ne zamenjam vse lajke tega sveta za večerno »akcijo« s svojo boljšo polovico.. Pet sekund strastnega poljubljanja je neprimerljivo boljše kot tisoč lajkov še tako hude bejbe, ki pa je le lepa profilna fotka na še bolj lepem profilu. Ne zamenjaj realnega za domišljijski svet. Vedno hočemo nekaj boljšega, novejšega. Ampak pogosto imamo najboljše že v svojem svetu, pa se tega sploh ne zavedamo.
Želje, naj nas še tako pogosto spodbujajo, da iztisnemo iz sebe največ, nas prav tako pogosto tudi uničijo. Če nismo nikoli zadovoljni, smo v nenehnem živčnem precepu, ki nam ne dovoljujejo, da vdihnemo svež zrak, se zazremo človeku globoko v oči ali se odpravimo na sprehod, kjer poskušamo ujeti čim več nasmehov.
Med realnim in virtualnim je ogromno razlike. Vsak se lahko skrije za namišljenim imenom in nedoločljivo profilko, veliko več poguma je potrebnega, da se vsakodnevno postavimo zase. Pogosto pogledam moji punci in se sprašujem, kaj lahko pričakujeta v prihodnosti, kako se bo svet razvijal dalje. In predvsem kaj se bo zgodilo z medsebojnimi odnosi …
Glede na to, da nimam nobenega vpliva na dolgoročni razvoj družbe kot celote, lahko nekaj naredim vsaj v domači bajti. Zato spodbujam punci, da se čim bolj pogosto znajdeta v situacijah, ki od njih zahtevajo in predvidevajo medsebojno komunikacijo, vljudnost, dotike in občutke vseh zvrsti. Ne želim njunih čudovitih občutij zreducirati v kakšno aplikacijo, ki še nastaja. Morda bosta čez nekaj desetletji zaradi tega kar malo čudni. Vendar sem prepričan, da bosta od tega ogromno odnesli.
To pa ju lahko najbolje naučim z zgledom. Kar pomeni, da moram biti prisoten v prostoru in času in ne smem dovoliti, da mi nekaj navideznega odtegne dejansko pozornost. Pomembno je le to, kar lahko občutiš, objameš, vidiš in poljubiš. Tega ne smemo nikoli izgubiti.
12,575 total views, 3 views today