Pogosto slišim ljudi, ki jamrajo, da ima dan premalo ur, teden dni, leto mesecev in življenje let. S tem se ne strinjam. Ravno prav jih ima. Imaš na voljo točno toliko ur, kot najbolj uspešen poslovnež ali najbolj ljubeč partner ali starš. Nič manj. Razlika je v tem, kaj narediš v času, ki ti je na voljo. Lahko takrat trdo delaš – za denar, uspeh, ljubezen, srečo, karkoli ti pač največ pomeni -, lahko pa ta čas porabiš zato, da gledaš storije na IG-ju ali serije na Netflixu.

Pa še zdaleč nisem eden tistih, ki živi življenje brez »pregreh«. Nikoli nisem trdo delal. Delo me ne osvobaja. Oziroma sem trdo delal. Za ljubezen in srečo. Včasih je zelo naporno imeti nekoga rad, ko te res fajn razjezi. Pa grem čez to. Včasih lažje, včasih se moram potruditi toliko bolj.

Kdor misli, da to ni težko delo, se mora v življenju še veliko naučiti. Jaz se ga učim vsak dan in mi je to izredno zanimivo. Oh, kako me tepe! Že pomislim, da ga malo poznam, pa me povsem nepričakovano oklofuta. Ampak nisem osliček, tako da se učim iz svojih napak. Misliš, da nekoga res dobro poznaš, pa te povsem preseneti. Človeški značaj ni nekaj, kar naj bi predvideval.

Verjamem, da je disciplina zelo pomembna. Disciplina, ne rutina. To pomeni, da se stojiš za svojimi odločitvami. Da si discipliniran pri svoji prehrani, razmišljanju, v odnosih in pri čutenju. Da ne dovoliš raznim motečim dejavnikom, da te vržejo s tira.

Življenje je pogosto kar težko imeti rad. Preizkušnje so na vsakem drugem koraku. Ne razumeš, zakaj se je nekaj ogabnega zgodilo ravno tebi, zakaj te breme preteklosti vleče k tlom ali zakaj imaš vedno občutek, da ne dosežeš vse, kar bi lahko. Lebdiš v nekakšnem medprostoru med dobrim in zlim, med tvojimi sanjami in najhujšo nočno moro. Zvezd ne dosežeš, brezno zgleda veliko bolj dosegljivo. Ravno v teh trenutkih moraš najti v sebi dovolj moči, da najdeš v življenju nekaj, kar je vredno imeti rad. Vedno je vsaj ena oseba ali stvar, ki je vredna tvoje ljubezni. Nikoli ne smeš dokončno obupati!

Pred dnevi sem dopoldne vozičkal Zarjo naokoli. To se nama kar pogosti primeri. In sva srečala starejšega znanca, ki me je takoj vprašal, zakaj nič ne delam. Kar malo začudeno sem ga pogledal. In čeprav mu v danem trenutku nisem takoj ubesedil svojih občutkov, jih lahko sedaj. Delam. Delam tisto, kar mi največ pomeni. Vzgajam svoje otroke. Z njima se igram, zanju skrbim, jih sprehajam, uspavam in hranim. Ko imam kaj prostega časa, ga namenim prav njima. Zaradi tega sem nasmejan.

Pogosto vidim ljudi, ki so nezadovoljni. S svojim življenjem, dnem, ki ga imajo, odločitvijo, ki so jo sprejeli, odnosom, v katerem so se znašli. V takih trenutkih mora človek poiskati notranjo moč, vse prepogosto pa se zgodi, da ravno takrat iščejo izgovore na napačnih mestih. Čeprav je morda tako lažje, ni nihče drug odgovoren za tvojo srečo, kot le ti.

Trenutno imam tisoč in en razlog, zakaj se lahko prebijem skozi dan z nasmehom na obrazu. Včasih se težje opomnim na vse te reči, v drugih primerih jih zlahka naštejem. Nekateri pa skrivajo svoj nasmeh, ker se bojijo, da ga okolica ne bo razumela. Kaj je pa tebi tako smešno? Zakaj je pa tebi lepše kot meni? Boš že videl, karte se bodo tudi pri tebi kmalu obrnile.

Ne daj se jim. Ne izgubi nasmeha. Nihče ti ga ne more vzeti, le ti ga lahko izgubiš. Ne daj se jim. Ne daj se jim.

 

7,420 total views, 2 views today