Prvega ne pozabiš nikoli

Prvega ne pozabiš nikoli

Ni lahko biti drugi otrok, ker te vedno primerjajo s prvim. Ona je to počela tako, ti pa tako. Ona je veliko cuckala, ti manj. Obe radi spita, to je lepo. Obe sta zelo glasni, to je že manj privlačno, dodaja tisti visoki kosmati, ki se vseskozi potika po hiši, čeprav še ne znam točno določiti, kakšna je njegova vloga v mojem razvoju in življenju.

Sem se pa zato odločila, da prehitim Višnjo pri tem, kako zgodaj bom objavila svoj prvi zapis. Ona ga je pri pol leta, jaz pa že pri treh mesecih, pazi to! Sicer je v teh treh letih kar nekaj otrok začelo zapisovati svoje misli in občutke, ampak to je bolj duh časa kot česarkoli drugega.

Še vedno ne vem, zakaj sem morala ven iz mamičinega trebuščka in zakaj so bili tega vsi tako veseli. Meni je bilo notri čisto fino, točno sem vedela, kako stvari stojijo. Sedaj pa me ogovarjajo neki novi osebki, eden bolj čuden kot drugi, in vsi pričakujejo, da se jim bom smejala. Zakaj že? Ni vsak vzklik zabaven, še zdaleč vsak medmet ne zadane moje smejalne kosti. Buci to, muci ono, cuca muca, duda buda. Prišla sem do zaključka, da so odrasli miselno pogosto precej bolj omejeni kot pa dojenčki.

Na začetku mi je mamica vsakih pet minut rinila joško v usta. In kaj naj z njo? Cuzam do onemoglosti? To pa ne, draga mati, s hrano me ne boš prinesla naokoli. Jem, ko se pa najem, pa potrebujem drugačno razvedrilo. Tisti visoki kosmati je pogruntal še en način, da se pomirim in njegov samozadosten izraz na obrazu mi da vedeti, kako ponosen je nase zaradi tega. Obleče me kot medveda, da dudo v usta, položi s trebuhom navzdol v voziček in me tera naokoli toliko časa, da obupam. On pa medtem nabija neko glasno glasbo in miga naokoli. Ker je noč in naju nihče ne vidi, pa nama je vseeno, mi prišepne. Tebi je vseeno, tebi! Kaj si bo pa kdo mislil, če naju sreča?

Starejša sestrica je sicer zelo simpatična in prijazna, a ji včasih primanjkuje malo taktnosti. Komaj zaspim, pa začne vpiti nekaj o njenih malih ponijih. Čeprav ve, da ne maram, da me kdo vleče za roke, počne ravno to. Zlekne se name, kot da sem povštr in ponavlja čudne zvoke, ki jih je slišala od tistega velikega kosmatega. Še vedno ne vem, kaj je tvoja vloga, model!

Prvi trije meseci znajo biti kar naporni. Najprej prideš na plano, potem nastopijo nekakšni krčki, ki ti ne pustijo, da uživaš v tišini in brezdelju, spoznati moraš neverjetno veliko ljudi, ki se trudijo biti zabavni ali čuteči. Pogosto pridem do spoznanja, da nikoli več ne bo tako lepo, kot je nekdaj bilo. Življenje v trebuhu je bilo tako preprosto in zadovoljivo.

Najpogosteje spim v košku. To je kot nekakšna zaporniška celica na koleščkih. Ampak sem prepametna, da bi se predolgo upirala. Guncajo tako dolgo, da postanem zaspana. Tisti veliki kosmati se drugim glasno hvali, da je nekakšen šepetalec otrokom in da pri njemu vedno takoj zaspim, ampak sumim, da je prevarant. V hiši smo tri urejene in lepe dame, potem je pa še on. Ta računica se mi nikakor ne izide, zato ga bom tudi v prihodnje imela na očeh.

Nestrpno pričakujem, da se moja prehrana malo obogati in razširi. Tako pa imam mleko za zajtrk, kosilo, večerjo in vse malice vmes. In potem so presenečeni, ko včasih glasno protestiram. Al’ nisem mali teliček, potrebujem še kaj!

Ko napišem zadnjo piko, grem spet malo spat. Vso to udrihanje po tipkovnici me je kar nekoliko utrudilo. Si predstavljaš, da je kdo tako nor, da to počne vsak dan?

 

4,696 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*