Jure in punce

Jure in punce

Moji vrstniki se delijo na dva pola – tiste, ki imajo otroke in tiste, ki jih nimajo. Sploh ne gre za to, kdo je izbral pravo pot skozi življenje, vsak ima svoj način, gre za to, da je med nami morje razlik. Prvi imajo otroke, drugi hobije. Prvi v petek zvečer spijo z otrokom pod roko, drugi držijo za roko novo deklino v diskaču. Prvi so prijetno utrujeni, drugi razigrani. Prvi vsako drugo stvar v pogovoru povežejo z otroki, drugi se pogovarjajo o aktualnih družbenopolitičnih rečeh.

Rad se družim z drugimi, torej tistimi, ki so brez dece. Ker tako vsaj za trenutek prekinem vsakodnevni »otroški« tok. Neskončno zanimivo mi je opazovati fante, ki pecajo punce, povsem objektivno opažam zadrege, nerodne besede in trapasta dejanja tistih, ki želijo spodbuditi pozornost drugih. Ker je vse to že za mano. Moji hormoni so se namreč preusmerili le na eno. Tisto, ki je mati mojih otrok. Ona je kraljica, vse ostale so v mojih očeh le podložnice.

Pogosto opažam, da so moji vrstniki brez otrok precej bolj negovani od nas staršev. Uporabljajo nekakšne gele, nevidne pudre, nosijo oprijete kavbojke in so celo naparfumirani. Vse, kar imam jaz od makeupa, so nezgrešljivi podočnjaki. Imam prijatelja, ki je precej starejši kot zgleda, vsaj za desetletje ga zgrešijo. Kakopak, jim logično razložim, človek je že dvajset let samski in brez otrok. Hodi na plesne in pazi na prehrano. Seveda je ohranjen, ker ima vse pogoje za to.

Življenje je zanimivo ravno zato, ker smo si tako različni. Ni naključje, da to pišem v petek zvečer. Otroka spita, vrstniki brez njih so nekje zunaj in naročajo novo rudno. Vendar jim nisem fouš, ker bom spal v topli in polni postelji. Staram se, tako da so mi te reči vedno bolj pomembne. Namesto dveh piv, gin tonica in jeger cola naša runda sestoji iz enega malega piva, kapučina, cedevite s slamico in tortice. Finančno smo nekje na istem.

Dejstvo je, da se tvoje življenje s prihodom otroka povsem spremeni. To ni preprosto, na kaj takega se moraš zavestno pripraviti. Veliko odrekanja, še več novosti. Jaz se učim predvsem potrpežljivosti. Ker to nikoli nisem bil, je to kar precejšen interni boj.

Vseeno je veliko lažje, ker imam svoje punce. Prav tiste, ki mi najpogosteje pijejo živce, me tudi polnijo s pristno življenjsko energijo. Občasna nervoza je smešno nizka cena v primerjavi z vsem tistim, kar mi dajejo. To je šele najboljše razmerje med kakovostjo in ceno.

Predvsem pa me je Višnja naučila, da je povsem okej, če sem ranljiv. Pred njo ničesar ne skrivam, naj gre za smeh ali solze. Priznam svoje napake, rečem hvala in prosim in, če povzamem Gibonnija, celo tisto, kar gre ljudem najtežje od ust, oprosti. Ne čutim potrebe po tem, da jo prikrajšam za celotno paleto čustev. Ne vidim razloga, zakaj bi moral biti oče vedno strog in odločen. Naj spozna vse plati, ki me sestavljajo, da bo tudi ona v prihodnosti brez težav odkrila vse tisto, kar jo osmišlja.

Jaz nisem le to in to. Ona prav tako ne. Mi nismo predvidljivi ali opisljivi s pridevnikom ali dvema. Mi smo mnogo več, v to sem prepričan. Čeprav včasih pogrešam stvari, ki so bile moj sestavni del še pred petimi ali desetimi leti, sem veliko bolj pomirjen s trenutno realnostjo. V mladosti sem imel kar nekaj težav z izražanjem čustev. Po mnenju številnih jih danes pokažem še preveč. Ampak za njihovo mnenje mi je povsem vseeno. Gre samo za to, kaj je dobro zame in za nas.

Ta zapis se je zavlekel v nedeljski večer. Vmes so ga prekinile številne družinske dogodivščine. Objavljen bo še nekaj dni kasneje. Kam se naj bi mi mudilo, če je pa doma toliko neverjetnih stvari, ki jih moram doživeti, toliko čudovitih oseb, ki jih moram vedno znova okušati.

 

5,159 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*