Jebo te fačuzi. Jebo te filmčki fačuzi, majice fačuzi, interaktivni posti fačuzi, jebo te fačuzi v vsakodnevnih pogovorih. Jebo vas Ljubezen po domače in vsi resničnostni šovi tega sveta, če smo že pri tem. Ljudje buljijo v TV ekrane in spremljajo nezanimiva življenja še manj zanimivih ljudi samo zato, ker nimajo pojma, kaj bi naredili s svojim. Potem pa jih take male pikrice tako razvedrijo, da dobi njihovo življenje nov pomen. Sploh ni pomembno, kako gre meni, kar resnično šteje je to, da gre nekomu še slabše.
S tem se nehote spomnim lanskega poletja, ko so Dalmacijo, Istro in celo ta pljunek slovenskega morja preplavili roza flamingoti in so kot naplavljeni mroži na njih lebdele podepilirane bejbe in še bolj podepilirani tipčki brez vratu. Ta čredni nagon je nekaj, kar me vedno znova preseneti. Čeprav že ptički čivkajo, da človeška neumnost ne pozna meja, sem bil vedno mnenja, da se človek ne sme izgubiti v množici, ampak da mora pustiti svojo sled, kakršnakoli že to bo.
Nič množice ljudi bolj ne združi, kot pa napaka nekoga drugega. Ali pa jih poveže dejstvo, da če že vsi to počnejo, lahko tudi jaz. Podobno kot je pred leti na FB-ju krožila nekakšna bizarna igra, kjer so »ljudje« tekmovali, kdo lahko hitreje spije bolj oduren alkoholni zvarek. In so to posneli in so potem še kar nominirali somišljenike, ki naj bi prevzeli to njihovo upognjeno držo. Ali pa je pet tipov migalo v mamini kleti enega od njih, medtem ko so z iPhoneom 2 posneli svojo verzijo Harlem Shake-a. S perjanico na eni in nogavico na drugi glavi. Neprecenljivo.
Zato je še najpomembnejše resnično to, da odmisliš vse ostale in delaš le na sebi. Res pa je, da je delo na sebi veliko težje od nalaganja dreka na enormen kup dreka, ki ga gnojijo že vsi ostali. To je lifestyle odločitev. Da ti je za druge vseeno. Da te vsi fačuziji tega sveta ne zanimajo. Da nimaš pojma, koga je včeraj »okrcal« Avdić ali zakaj se levosredinski blok ne more dogovoriti o novem mandatarju. To so vse le mašila vsakdana. Pomembno je to, zakaj si ti danes boljši, kot pa si bil včeraj.
Ali slabši, če je to tvoja zavestna odločitev. Izvirne napačne odločitve so veliko več vredne kot odlični ponaredki.
Zame je vsak, ki ni srečen s tem, da je zdrav in ljubljen, sebičen. Ker ima vse pogoje, da zaživi bombastično življenje. Vse slabo, kar se mu zgodi na njegovi poti, so samo izzivi. Vse napake, ki jih stori, so le prihodnje izkušnje. Vse v življenju je stvar percepcije. Če se zavestno odločiš, da se smiliš samemu sebi, te na naslednjem koraku ne čaka nič dobrega.
Ko človek išče svoje mesto pod soncem, mora sanjati najbolj nedosegljive stvari. Normalno življenje ni za vse, pa to marsikdo ne razume. Zato te lahko v desetih minutah pozdravi nasmejan klošar, medtem ko te na prehodu za pešce skoraj povozi nadrkan direktor srednje velikega podjetja, ki se mu mudi na naslednji sestanek, ki bo zagotovo rešil cel svet (beri: njegov žep).
Otrok je zaspal, to je še ena velika zmaga dneva. Vmes smo se veliko smejali, pa se seveda nekajkrat tudi sprli, zaradi tega, ker je vsak od nas na svoj način trmast kot vol, spet pa smo dan zaključili tako, da nihče ne bi zamenjal svojega mesta z nikomur drugim in da smo presrečni, ker ljubeznivo morimo eden drugega.
Mi smo sprevržen kliše v lastnem mehurčku sreče. Takoj podpišem.
31,570 total views, 2 views today