Še danes se spomnim, kako sem kot deklica vsako noč prišla k mami in očetu v posteljo in pri njiju spala do jutra. Spomnim se maminega vonja, njene topline, objema in prijetnega občutka varnosti in ljubezni. Starša mi nikdar nista branila tega, da spim pri njiju in kar dolgo sem ponoči zahajala v njuno posteljo. Mislim, da sem bila že nekje na sredini osnovne šole, ko sem končno prespala noč v svoji sobi. Moja mami se s tem ni obremenjevala, saj je tudi ona do srednje šole spala pri svoji babici, njena mama, torej moja babica, pa si je delila posteljo z brati in sestrami in ni nikdar vedela, kaj pomeni imeti lastno posteljo. Skupno spanje je tako v naši družini nekaj običajnega in posledično nikdar nisem razmišljala, da bi po rojstvu Višnjo dala spati v svojo posteljico ali drugo sobo. Sedaj je Višnja stara že 20 mesecev in še vedno spi pri meni.

Na začetku smo poleg zakonske postelje prislonili otroško posteljico, ker sem nameravala Višnjo po tem, ko bi jo podojila, prestaviti v posteljico, da jo v spanju slučajno ne pomečkam. Kaj hitro sem to idejo opustila, saj sem vedno zaspala že med samim dojenjem in se je Višnja enkrat vmes preprosto odklopila in spala naprej. Seveda je nikoli nisem pomečkala 🙂 Skupno spanje mi je bilo v prvih mesecih pravzaprav v olajšanje, saj si res ne predstavljam, da bi na tri ure vstajala iz postelje, dojila po pol ure ali več in šla nato nazaj spat. Višnja je bila prava mala zaspanka in v prvih mesecih smo vsi spali kakor angelčki.

Ko so začeli rasti prvi zobki, se je ritem spanja malce podrl, pogosteje se je zbujala ter posledično tudi dojila in takrat sem si prvič zaželela, da bi imela v lastni postelji malce miru. Vendar sem vedela, da bi se zaradi zobkov v svoji posteljici prav tako pogosto zbujala, jaz bi morala vstajati iz postelje in na koncu bi bila verjetno še bolj utrujena.

Vsi smo bili presrečni, ko so bili prvi zobki končno zunaj in so se naše noči umirile. Zvečer sem zaspala ob mali topli štručki, vonjala sem njeno glavico in laske, zjutraj pa me je zbudil njen prešerni nasmeh. Lahko bi rekla, da je bilo skupno spanje bolj moj privilegij kakor Višnjin 😉 Na žalost pa Juretu skupno spanje z Višnjo nikoli ni prestavljalo privilegija in po nekaj tednih vztrajanja se je počasi preselil v sosednjo sobo na svojo posteljo. Z Višnjo sva imeli tako celotno posteljo zase in lagala bi, če bi rekla da mi njegova selitev ni prijala. Vedela sem, da je blizu in da mi bo vedno priskočil na pomoč, ko jo bom potrebovala. Glede najine intime pa tudi ni bilo skrbi, imamo dovolj veliko in udobno sedežno garnituro v dnevni sobi, ki je ob večerih samo najina 🙂

No, zdaj pa je naša mala štručka zrasla v punčko z resnično dolgimi nogami, ki jih v spanju razmetava po postelji kakor mali žrebiček in jaz vedno večkrat pomislim, da prihaja čas, ko bo naša princeska dobila svojo posteljo. Seveda pa ji bo ponoči mamina topla postelja in mamino naročje vedno na široko odprto.

19,207 total views, 2 views today