V špeceriji sem na oddelku sadja in zelenjave veselo nabiral svoje pomaranče, banane, por, bučke in podobno, ob tem pa sem tokrat prepeval tisto »brunda, brunda, brunda, bil je mož kosmat, hodil je v jamo spat …«. Ta štiklc ti kar ostane v glavi. Obenem opazim, da me starejša gospa nekoliko začudeno gleda. Pa ji rečem: »Ja kaj, midva s tamalo vedno pojeva naglas.« Pa pogledam levo in desno in se zavem, da nimam otroka s sabo. Saj res, doma je. Saj res, sam si Jure, zakaj pa potem poješ naglas? Potem pa pridem do zaključka, da lahko pojem naglas, kadar si moje srce to zaželi. Zaradi otroka sem bolj otročji in to mi je čisto všeč. Še enkrat se obrnem k tej isti teti, ki me sedaj še bolj začudeno gleda: »Pač rad pojem.« Pritisnem številko 19, pripopam nalepko na moje bučke in grem s pesmijo na ustih veselo dalje.
Potem se zavem, da ljudje danes živijo življenja drugih. Štirje »prijatelji« so skupaj na pijači in so vsak na svojem pametnem telefonu. Komaj da opazijo, da jim je natakarica prinesla naročilo. Zanima me, zakaj so sploh šli skupaj ven, če so pa tako samozadostni. Vsak s svojo igračko brez želje ali potrebe po dejanskem, prvinskem, medosebnem stiku.
Začel sem uveljavljati neko novo osebno pravilo. Ko se dobim s kom, telefon pospravim. To pomeni, da ga ne smem videti. Če ga postavim na mizo, je tam kot stalen izhod v sili, ki mi omogoča, da se izognem pogovoru, pogledu ali dotiku. Če je telefon na mizi, to na nek način omalovažuje družbo, ki je z mano. Ker ji dam vedeti, da je v vsakem določenem trenutku nekaj, kar ni povezano z realnim svetom, pomembnejše od njih. Če pa telefon pospravim, ni več tisti moteč in vseprisoten faktor, ki se mu ne morem ogniti. Postane nepomemben.
Kar me še najbolj čudi je dejstvo, da so ljudje pripravljeni živeti življenja tistih, ki jih ne bodo nikoli spoznali ali videli. Neke znane osebnosti iz skorajda pravljičnih krajev, čeprav je njihovo življenje vse, samo pravljično ne, pa se tega spet ne zavedamo. Sledijo nekim Kim, Khloe, Kris in podobnim in dejansko odločitve in dejanja teh babnic vplivajo na njihovo počutje. To jih soustvarja. Tej ljudje postanejo pomembnejši od tistih, ki so na dosegu roke. O njih govorijo in o njih razmišljajo. In potem se čudijo, da je njihov krog pravih prijateljev iz dneva v dan ožji.
Danes je pač vse smešno blizu. Dnevna soba Beyonce in Jay-Z-ja je le en klik stran. Občutek imamo, kot da smo resnično tam, kot da nas dejansko nagovarjata. Sanjarimo, kako bi bilo, če bi bili na njihovem mestu. In med tem sanjarjenjem opustimo vsako možnost, da bi naredili korak več za to, da bi ustvarili svoje sanjsko življenje.
Medtem ko se trudimo živeti življenja drugih, nam naše počasi polzi skozi prste. Dolgočasi se, ker smo večina časa pred kompi ali na telefonu. Zeha, ko vidi, da spet gledamo reality show, namesto da bi prebrali kakšno knjigo. Še eno lepo dekle je šlo na pločniku mimo nas, pa ga sploh nismo opazili, ker smo preverjali, koliko všečkov je dobila naša zadnja fotka. Realni stik smo zamenjali za kratek in nepomemben interaktivni fiks.
Seveda se ne morem povsem poistovetiti z novo generacijo mladih, kajti odraščajo v povsem drugem okolju kot sem jaz. Prvi računalnik sem dobil v srednji šoli, pa še ta je imel samo Word, pasjanso in minolovca. To pa kmalu postane dolgočasno. Vseeno ne razumem, zakaj si raje ogledujejo profil človeka, kot pa da ga spoznajo v živo. Ravno v tem je največji čar vsega skupaj. Da človeka ne poznaš in ga plast za plastjo odkrivaš, tako njegove dobre kot slabe lastnosti. Ko delčki spoznanj oblikujejo bolj ali manj čudovito celoto. Če je bila meni kakšna punca v šoli všeč, sem si zapomnil njen urnik in sem čakal na hodniku na trenutke, ko je zapuščala učilnico. Tako suvereno sem se naslonil na ograjo, da me ni mogla spregledati. In če sem ta obred zamudil, jo tisti dan nisem videl, to pa je bila sila huda reč, zato sem raje šprical kakšno uro več.
Življenje je sila kratko. Če ga ne živiš v vsej njegovi čarobnosti, boš zapadel v mrtvilo predvidljivosti. Kepica sladoleda, ki ti jo časti Dare, je neskončno več vredna kot nove kožne pajkice, ki jih je oblekla ena izmed klana Kardashiank. Zato poj naglas, četudi nimaš ob sebi otroka za izgovor. Zato raje ljubi osebo, ki je ob tebi, kot pa da všečkaš skoraj vse fotke, ki jih minljivi in nezadovoljivi svet medmrežja ponuja danes. Offline is the new luxury.
11,897 total views, 2 views today