Veliko se je spremenilo, kar sem se nazadnje javila. Sedaj že vem, kako se reče slastni in kako bradonji – prva je mamica, drugi je očka. Če mi je vloga prve že od samega začetka dobro znana, mi je očkova še vedno prekrita s tančico skrivnosti. Trenutno se mi zdi, da je njegova naloga le ta, da me nasmeji. Kar dobro mu gre, ker ima nekakšno neverjetno lastnost spuščanja glasov. Vedno so drugačni, različnih jakosti in novih intonacij. Naj mu bo, vsaj zabaven je.
Začela sem jesti gosto hrano. Čeprav tiste kašice še zdaleč niso goste, ampak nekakšne brazde. Mislita, da ne poznam njun načrt, pa ga še predobro. Najprej sta mi začela dajati najbolj zanič hrano – korenček, koleraba in podobne neprebavljive reči -, ker sta mnenja, da če bom jedla to zanič zelenjavo, bom tudi vse ostalo. Seveda pojem vse, ampak ne zato, ker bi mi prijalo, ampak ker sem pač lačna. Zaprem oči in pogoltnem, na silo gre.
Poslušam mamico in očka, ko se pogovarjata. Mami govori in govori, včasih tudi po nekaj minut skupaj, očka pa sila nerazumljivo in poredko odgovarja: okej, ja, ja, hm, bom, ku da bi. Le v enem primeru sam načne pogovor: »Kaj bo jutri za kosilo?« In potem zopet isti kratki in neopisljivi odgovori, okej, velja, dobr. Spet se razgovori le v enem primeru: »Riž?! Spet ta riž? A ti zgledam ku Kitajc?« Se mi zdi, da je to edina reč, ki ga prizadene.
——————————————————————————————————————————————————————————–
OČKOV INTERMEZZO:
Ne gre zato, da ne maram riža, samo preveč in prepogosto ne. Riž pa por pa sojin polpet pa pol še sam seb zgledam bled. Rima. Hehe.
——————————————————————————————————————————————————————————–
Jaz bom govorila toliko – ali pa še več! – kot mami. Očka je slišati nekam dolgočasen. Mogoče so pa vse bradonje take.
Pred dobrimi desetimi dnevi sem praznovala svojega pol leta. Kako čas leti! Še včeraj sem spala po štirinajst ur na dan, danes samo še po dvanajst. Imeli smo pravo malo fešto, na katero smo povabili druge otroke iz naše družbe, ki so se tudi rodili v Gospodovem letu 2015. To pomeni, da nas je bilo pet. Na zabavi je bila tudi ena svetlolasa in bledolična deklična, tri mesece starejša od mene, ki je takoj, ko je stopila skozi vhodna vrata, začela oprezati za mojim očkom. Kamorkoli se je obrnil, tam ga je pričakal njen pogled. Takoj sem jo opazila! Hotela sem pripuzati do nje in jo ustaviti, ampak zaenkrat znam puzati samo v rikverc. Hudiča! In nato jo je očka še dvignil v zrak in se z njo igral letalo. O ne, to pa ne. Začela sem glasno jokati, tako da je dvignil MENE v zrak, z MANO se je igral letalo, gledal je samo MENE. Ha, mala spletična je mislila, da mi ga bo speljala, pa se ji nisem dala.
Kolbica. Tako me zdaj kličeta, kolbica. Spet verjetno mislita, da ne vem, kaj to pomeni, pa dobro vem. Ampak jaz sem pametnejša od njiju, špehek pozimi prav pride, da te ne zebe. V resnici sem bolj gibljiva kot oba hkrati, ki skupaj ne naredita enega prevala več. Jaz pa iz boka na bok, iz hrbta na trebuh, kot pravi mali kaskader.
Odrasli mislijo, da se majhni otroci še ne zavedamo, kaj vse se dogaja okrog nas. V resnici pa vsrkamo vse, kar nam prečka pot. Nedolgo tega je bil prižgan radio in je nek možak povedal, da se otroci v prvih dveh letih svojega življenja naučijo več kot potem v vseh ostalih letih svojega življenja skupaj. Torej sem trenutno mali genij! Vem, da je danes en prav poseben dan, ki nastopi samo vsake štiri leta. Samo eno pravilo velja za tak dan – da se v njem zabavaš. Tudi če bom dočakala sto let, bo takih le 25 dni v mojem življenju, vse znam zračunati. In potem mamica in očka še razmišljata, da bi mi kupila abakus. Vse je tukaj zgoraj – če ne vidiš, se trkam po zgornji desni strani svoje glave, tam kjer je možganski del lobanje -, vse je tukaj zgoraj! Danes sem se zabavala. Zakaj? Ker se lahko, tako preprosto je to.
9,331 total views, 2 views today