Moj boj je povsem enak tvojemu. Osmišljajo ga različne sestavine, vendar je vseeno isti. Tako kot se ti boriš, se borim tudi jaz. In ona in on in tisti in drugi. Vsi boji so v svojem bistvu različni, vendar čisto enaki. Vsako življenje vsakega posameznika je sestavljeno iz takšnih ali drugačnih nesmislov, katerih breme čuti le sam in nihče drug.
Lahko se postaviš v kožo drugega, vendar le figurativno. Dejansko nisi v njegovi koži, v njegovi glavi, v njegovih neprimernih mislih, napačnih dejanjih. Lahko si predstavljaš, kako mu je, veš pa ne. Lahko si misliš, da mu je lepše kot tebi, pa tega resnično ne veš. Lahko pa on sam tebe spremlja z istim obupom v očeh, misleč, da je tebi lepše kot njemu. Vendar je to brezpredmetno razglabljanje. Vsak od vaju ima svoj boj, ki ni ne manj ne več vreden. Vsakega boli, pa čeprav si to težko prizna.
Včasih sem pisal reči, za katere sem upal, da bodo drugim všeč. Zato mi je danes vseeno. Pišem stvari, ki jih čutim v sebi. Pišem takrat, ko mi paše. Ker se tudi sam borim, čeprav na drugačen način in z drugimi pošastmi, kot se ti.
Pride čas, ko nimaš več moči in želje, da bi opravičeval svoja dejanja. Svoje misli, cilje, potrebe. Nič več. Sem pač, kar sem. Ne zaradi drugih, ampak zato, ker tako čutim. Verjamem, da človek vedno čuti, kaj naj bi bil. Vedno ve, čeprav je resnica včasih zanj preveč boleča. Zato se zagovarja pred drugimi, ne vedoč, da ga ti drugi v resnici ne poslušajo. Ne zanimajo jih tvoji razlogi, ker imajo dovolj svojih težav.
Zato lahko človek ceni le ljudi, ki svojega bremena ne prenašajo na druge. Vsak ima svoj boj in en boj naenkrat je več kot dovolj. Zgodba vsakega je zanj daleč najpomembnejša, zato mora najprej razumeti njo. Neodgovorno od njega bi bilo, da bi odgovarjal še za druge odrasle ljudi. Včasih pač ne najdeš poti domov, pa čeprav si jo prehodil že neštetokrat. In če to tvojo iskanje koga zmoti, je to njegov problem, ne tvoj.
Včasih se ustrašim lastnih misli. Zakaj bi nekdo razmišljal na tak način, o takih izprijenih stvareh? Zakaj ne moreš biti bolj podoben drugim? Vendar ni nič narobe, če si malo drugačen. Nič ni narobe, če si tudi tak kot vsi. Pomembno je, da si to, kar čutiš. Tvoje napake, pomanjkljivosti in majhne izprijenosti so del tebe. Vitalen, najpomembnejši del.
So dnevi, ko sem povsem nezadovoljen s sabo. So dnevi, ko ne bi zamenjal življenja z nikomur na svetu. So dnevi, ko sem nekje vmes, ne tič ne miš. Vse to so moji dnevi, sestavljeni iz dvomom in jasnih prepričanj, sestavljeni iz čistega zla in pristnega dobrega.
Moji dnevi niso nič drugačni od dni ostalih ljudi. Pride obdobje dobrih in slabih dni, za vsakega od nas. In obdobje melanholije, ko smo ujeti nekje vmes.
Še vedno pa moj boj na moj najslabši dan ni pomembnejši od najboljšega dne nekoga drugega. Edina samoumevna stvar na tem svetu je, da ni nič samoumevno. Jaz se danes oklepam vsega tistega, kar me osrečuje, ker nisem prepričan, da me bo tudi jutri. Morda je v ravno v tej negotovosti tisto, čemur pravijo čarobnost trenutka. Trenutki. Pridejo, grejo, nekateri ostanejo, drugi zbledijo. Kilometri in kilometri neskončnih trenutkov, ki sestavljajo moj boj. Kaj pa tvoj?

7,661 total views, 4 views today