Danes sem stara točno pet mesecev. Kako čas leti, kaj ne? Če si lahko kaj zaželim za svoj lepi jubilej, potem hočem, da mi nehajo rasti zobje. Ker me to matra in potem otresam z glavo v upanju, da neprijeten občutek mine. Pa ne mine, da ti povem! Kdo sploh rabi zobe? Za niple jih jaz ne rabim. Videla sem tudi že kar nekaj starejših ljudi brez zob, pa so se mi vseeno smejali. To pomeni, da tako hudo brez njih že ne more biti.
Tako je, odločila sem se, nočem zobke. Tudi tisti denar lahko zobna miška kar prišpara. Zadnjič sem pomotoma zaznala, da sta mi moja že odprla varčevalni račun. Če je sploh kaj gor, je drugo vprašanje, ne delujeta mi najbolj odgovorna. Ampak zobni miški že sedaj povem, da jo nočem nikoli videti! Najprej naj mi zrastejo zobje, potem izpadejo, potem pa zopet zrastejo? Ni jih dobrot na tem svetu, ki bi jih zamenjala za to trpljenje.
Zanima me, kolikokrat pet mesecev traja odraslo življenje. Meni se zdi, da sem že celo večnost tu. Zato zvečer jokcam, ko me spravljata spat. Ker nočem zamuditi kaj pomembnega. »Jaz nimam noč za spanje, ponoči se znorim …« Kaj si pa mislil, stresam jaz rime iz rokava.
Še vedno sem mnenja, da sem idealen otrok. Jem le eno stvar, noč prespim in nič me ne boli. Odrasli mislijo, da dojenčki ne opazimo, ko nas »po nesreči« udarijo. Tisti ogromni človek me je z glavo butnil v strop, pa sem se le smejala dalje. Sladka mala se je z mano prevrnila na tla, pa nisem niti pisnila. Dohtarca mi je zarinila iglo v bedrce, pa sem se delala, kot da se ni nič zgodilo.
Ampak jima počasi že vračam. Ugotovila sem, da lahko počnem skoraj vse. Ko leživa s kosmatim na postelji, ga z eno nogo brcam tja, kjer ga menda najbolj boli, drugo mu rinem v usta, rokice pa v nos. Hehe, dobro si ga privoščim. Vsaj ugotovila sem, kaj je njegova vloga. Zabaven je. Kakšen druge dodane vrednosti verjetno nima, vendar se mu vseskozi smejim. Verjetno zato, ker je njegov obraz tak, kot bi ga kdo narisal. Hruškast nos, veliki žnabli, široko odprte oči. Naj mu bo, vsaj zabaven je.
Vedno, ko se starši srečajo, načnejo temo spanja. Koliko pa vaš/-a spi? Kot da je to glavno merilo pridnosti otroka. Spimo ravno toliko, kot potrebujemo, potem pa se zbudimo, to je vse, kar morate vedeti. Sem pa že slišala nekaj drugega – vsi otroci so pridni, samo nekateri starši niso najbolj. Tako da naslednjič, ko mi kdo reče, naj bom pridna, le z glavo skomignem proti kosmatincu, pa jim bo takoj vse jasno.
Kako čas leti, še nekaj tednov in bom stara že pol leta! Ampak jaz sem že sedaj sila odrasla za svojo starost. Včasih spremljam te »odrasle«, pa se mi zdijo precej bolj otročji. Še dobro, da imata moja mene, da se to nekoliko uravnovesi. Na srečo ne prihaja več toliko ljudi na obiske. Prve tri mesece je vsakih pet minut nekdo z visokim glasom visel na vhodnih vratih, sedaj pa imam vsaj malo miru.
Začela sem opažati neko sumljivo, črno bitje, ki se sprehaja po hiši. Ta je še bolj kosmat kot tisti veliki. Sumim, da je pes, čeprav ga gazda včasih pokliče tudi s kakšno – za vaša ušesa – neprimerno besedo. To bitje mi je tudi sumljivo. Vendar je tudi majhno, tako da bom hitro nad njim na hierarhični lestvici.
Pravzaprav imam občutek, da bom kmalu glavna v celi hiši.

32,133 total views, 6 views today