»Ampak na začetku je bil tako dober, prijazen, zabaven … Potem pa se je sčasoma povsem spremenil. Ne prepoznam ga več.« Oh, ne, draga moja, ni se spremenil, šele sedaj je to, kar je vedno bil. Na začetku se je pretvarjal, ker ti je hotel ugajati. Precenil je, da ti ne bo všeč, kar ti nudi, zato se je odločil biti nekdo drug. Danes pa je to, kar je vedno bil. V tvoji družbi se je sprostil do te mere, da je maska padla. Šarade je konec.
Ta igra pa je pogojena z dejstvom, da ljudje želijo ugajati vsem. Če ne že vsem, pa vsaj večini. Kar je seveda naloga, ki je od vsega začetka obsojena na uspeh, na klavrn konec. Toliko različnih ljudi, toliko različnih nazorov, sistemov vrednot, razmišljanja, čustvovanja, dojemanja. Jaz se osredotočam le še na energijo. Če ni prava, se ne trudim nekomu predstaviti v boljši luči. Kar ima danes pred sabo, bo imel tudi jutri. Torej mu ostaneta dve možnosti: ali ostane ali pa odide. Zakaj pa ne bi upoštevali živalskega nagona, ki ena drugo le hitro ovohajo in že vedo, pri čem so. Če nekdo ni skladen s tabo, to opaziš takoj. In če ni, se mu zagotovo ne prilagajaš. Na srečo se mnogo preveč ceniš.
Ljudje pa se resnično spreminjamo. Mislim, da v čudoviti smeri. Če sem na začetku svojih dvajsetih iskreno verjel, da bom spremenil svet, pustil neverjeten pečat tako v kraju in kot času, dosegel zmagoviti koš na vsaki finalni tekmi, obenem pa bom štirikrat, petkrat na teden silovito nategnil Scarlett Johansson, sem danes vse te »želje« opustil (tudi tič je mnogo bolj lokalen v svojih podvigih). Pride čas, ko prvič globoko vdihneš. Prvič vidiš stvari take, kot dejansko so. Nerazumljive. Včasih žalostne, pogosto smešne. 99 odstotkov stvari, ki se zgodijo v tvojem vsakdanu, so pa povsem brezvezne. Torej si prdnil v polnem baru, koga briga. Torej imaš slabši avto kot drugi, buhuhu. Torej greš raje v gledališče, medtem ko te prijatelji zaradi tega obirajo v baru, ojoj, prejoj. Ne kompliciraj, ampak se preprosto prepusti.
Nimam več potrpljenja za ljudi, ki se v desetih letih niso nič spremenili. Ki so ujeti v določenem času, ki jim je najbolj ustrezal, in se sedaj bojijo odrasti. Še vedno imajo ista prepričanja, še vedno niso sposobni razviti lastne misli, še vedno se oklepajo maminega krila in očkove denarnice. Če več let osebnostno stagniraš, potem si mi nezanimiv. Z občudovanjem opazujem ljudi, ki se pokažejo vedno v drugi luči. Tiste, ki razvijajo svoje lastne misli in ne sledijo večinskemu mnenju. Ker se mi zdi, da odraščamo skupaj. Zato menim, da je vsak človek, ki ti je v določenem delu življenja blizu, tam z namenom. Tvoj najboljši prijatelj v osnovni šoli, danes se pa ne slišita več. To je povsem v redu. V tistem času si potreboval natanko njega, danes rabiš nekaj drugega. Zato ljudje tudi zapuščajo naša življenja. Ker jim to dopustimo. Kdor nam je res pisan na kožo, ta vedno ostane v bližini, tako ali drugače. Nepravično je kriviti druge, da vas ne pokličejo več, da so izgubili stik z vami. Morda te ne potrebujejo več. Ne smeš biti tako sebičen, da pričakuješ, da bo nekdo živel le zate. Če potrebuje nekaj drugega, naj to tudi najde pri nekom drugem.
Nimam več potrpljenja za ljudi, ki se bojijo povedati svoje mnenje. Ki raje sedijo tiho v kotu in upajo, da jih nihče ne opazi. To ni srednja šola, ko je profesor iskal prostovoljca, da pride pred tablo. Tukaj ni vnaprej določenih pravil. Tukaj ni table, na katero bi pisali, ni redovalnice, kamor bi zabeležili posledice napačnih odgovorov. Ker napačnih odgovorov ni. So le različna mnenja različnih posameznikov, ki jih podkrepijo z lastnim sistemom vrednot in prepričanjem. Če se bojiš svojega razmišljanja, potem mi je res žal zate. Ker stremiš le po tem, da boš ugajal drugim.
Nimam več potrpljenja za ljudi, ki se zadovoljijo. Zadovoljijo v razmerju, ki ni čisto tako, kot so si predstavljali. Zadovoljijo v službi, ki od njih zahteva reči, ki jih delajo z odporom. Zadovoljijo s svojim trenutnim razmišljanjem, ker verjamejo, da se ne morejo nič novega več naučiti. Parafraziram: Bodi sebičen in naredi nekaj zase vsak dan, nekaj novega vsak mesec in nekaj fantastičnega vsako leto. Predvsem pa se nikoli ne zadovolji.
3,704 total views, 2 views today