Oh, tako slab lažnivec sem. Tako slab, da še sebi ne verjamem. Dejal sem, da ne bom takoj z novim letom poizkušal nekaj spremeniti pri sebi. To počnejo skoraj vsi, ergo smrdi. Ampak, lej ga zlomka, preizkušam nekaj novega. V opravičilo mi gre dejstvo, da sem to prvič uporabil kakšen teden dni pred koncem lanskega leta, tako da gre ne gre za tipično novoletno odločitev. Recimo raje temu praznični preizkus.
Skrajno hipotetična situacija, pa da vidimo, če se še kdo najde v njej. Bil je nadpovprečno topel in sončen decembrski dan. Tako lep, da mi je bilo prijetno v samem puloverju. Do poldneva so se mi zgodile dve ali tri lepe stvari, povrhu vsega se mi je ravnokar prelestno nasmejala prelestna mladenka, neusahljivi vir energije in dobrega počutja. Nakar zvok obvestila na mojem pametnem telefonu (pametni telefoni, neumni ljudje). Mejl. Mejl, ki me opozarja, da sem nekaj naredil narobe. Nič kaj drastičnega, pravzaprav je bilo to nekaj, kar bi vsi z lahkoto spregledali. Ampak pustimo zdaj vzroke pri miru. Kar je, je. In kot se s temi rečmi rado zgodi, je moje predhodno dobro razpoloženje začelo dobivati bolj temačno podobo. Žrlo me je. Nato je nastopil čas za moj preizkus.
Najprej sem globoko vdihnil. Nekajkrat zapored, da sem umiril svoje misli. Potem sem v sebi iskal občutke, ki so me razveseljevali pred tem nesrečnim obvestilom. S precej napora sem jih tudi našel. Nato pa sem se odločil odmisliti mejl. Kaj pa, če ga ne bi dobil? Kakšen bi bil potem moj dan naprej? Vse v meni se je zopet sprostilo, dan je postal še svetlejši. Odgovoril sem na mejl, kjer sem priznal svojo napako in dodal, da se sedaj poteka dogodkov ne da več spremeniti. In tukaj se je vse končalo. Kasneje ga ni nihče več omenjal.
Odločil sem se, da bom sedaj to večkrat uporabil v praksi. So dnevi, ko se sranje samo kopiči – ko hudič serje, serje na kup –, so pa tudi dnevi, ki so precej lepi, pa jih ena malenkost potemni. Tovrstne malenkosti bom sedaj najprej pri sebi razčistil, potem pa šel dalje. Ne bom več dovolil drugim, da me povlečejo s sabo na dno.
Še nekaj sem ugotovil (saj vem, ne gre za toplo vodo, le opominjam, če si slučajno pozabil). Če ljudem nekaj priznaš o sebi, ti tega ne očitajo več. Če jim poveš, da si debel, jim ne bo več v veselje to venomer izpostavljati. Če vsem zaupaš, da postajaš plešast, se bodo te teme v tvoji prisotnosti izogibali. Če priznaš, da si trčen na sladko, ti ga bodo še prej ponudili, ne pa naštevali vse razloge, zakaj ti škodi. Tudi če priznaš svojo napako, jo sprejmejo. Samo ne smeš bežati pred svojimi dejanji. In še najpomembnejši zaključek: če se znaš šaliti na svoj račun, če te ni sram izpostaviti svojih napak, ti tudi drugi ne bodo zamerili, če si boš vsake toliko za zabavo »izposodil« njih. Potem postane ozračje sproščeno. Torej so ljudje nasmejani. Tako življenje ne deluje več tako jebeno resno.
Včasih pomislim, kakšne skrbi so me tiščale k tlom še nedolgo tega. Kakšen neverjeten kreten sem bil! Ampak, če sem z vsakim dnem manjši kreten, potem brcam v pravo smer. Dokler brcam, je vse lepo. Ko začnem stagnirati, se bom pa resno zamislil. In skrbi so verjetno najbolj precenjena stvar na svetu. Nimam več časa za vse te skrbi. Stvari se bodo že uredile na pravi način. Če se pa ne bodo, pa ne mislim predhodno zato izgubljati živcev. Moj načrt je torej sledeči: vsak dan je lep, dokler me kdo ali kaj ne prepriča o nasprotnem. Če se pa zgodi kaj slabega, bom pa sprva poizkušal to potisniti v ozadje, se pomiriti s sabo. Če se bo pa zgodilo več zaporednih jebenih stvari, si bom pa rekel: »Kurac, sej bo kmal nou dan.« In bom spil kozarec ohlajenega piva. Tako je, tudi pozimi paše.
3,362 total views, 2 views today