Usedel se je in pisal. V transu, tri tedne brez prestanka, dokler ni napisal celega romana. Pisalni stroj, 36 metrov dolg trak in enormne količine kave. Njegova zgodba. Pravzaprav zgodba Neala Cassidyja, katere vitalen del je bil tudi sam. Na cesti je kultni roman kultne generacije, tiste beatniške, ki je predstavljala nov val povojnih umetnikov konec štiridesetih in v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja v ZDA. Avtor: Jack Kerouac.

Roman se začne in konča z rdečo nitjo zgodbe. To je neustavljiva, neuničljiva in predvsem neizčrpna utelešena energija, ki jo predstavlja Neal Cassidy. Ki se pojavi v Kerouacovem življenju kot vihar in tam ostane do zadnje strani. Pokaže mu drugo stran življenja. Kjer ni konvencionalnih pravil, kjer ni univerzalnega prav in narobe, kjer je denar le postranska stvar, ki se ga vedno najde, ko se ga potrebuje.

Ne morejo biti pri miru. Hitrost, avti, prašne ceste, zanikrni kotički velemest. Od New Yorka, Denverja, San Francisca, na koncu do Mexico Cityja. V iskanju najbolj čudovitih ljudi in doživetij, so pripravljeni poizkusiti vse. Alkohol, droge, seksualni eksperimenti. Tudi zato je ta roman sprva naletel na neodobravanje kritične javnosti, saj je bil za njih preveč surov. Tudi zato pa je roman postal kulten in navdih za številne prihajajoče pisatelje, glasbenike, slikarje. Ponujal jim je alternativo. Cesta kot sinonim svobode, nemirnega duha, ustvarjalnosti, brezskrbnosti. Venomer na cesti, ker so bežali od dolgočasnih ljudi, ki so raje doma zehali, kot divjali ob zvokih enkratne bluesovske glasbe. Roman, ki poveličuje tiste ljudi, kakršni smo sami vedno želeli postati, pa si tega nismo nikoli upali.

Seveda imajo glavni junaki številne slabosti. Bežijo pred odgovornostjo, ne zavedajo se posledic svojih pogosto destruktivnih dejanj. Izkoriščajo druge, ker iščejo le svoj naslednji fiks, v prenesenem in dejanskem pomenu. Ampak seveda so morali plačati ceno za svojo drugačnost, svojo čarobnost, ki jo izžarevajo v vsakem svojem dejanju, na vsakem svojem koraku.

Posebnost beatniške generacije je tudi v tem, da v njo uvrščamo le malo avtorjev in del. Z vsem novim, kar je prinesla sabo, se je hitro izpela. Večina se ni mogla poistovetiti z njo, ker je bila preprosto preveč. Roman Na cesti je dolg skoraj tristo strani in v svojem izvirnem zvitku brez odstavkov. Torej bereš to »mišičasto drvenje pripovednega sloga« tako, kot je bilo tudi zamišljeno. Da pridrvi do tebe, do tvoje zavesti z vso svojo silovitostjo in te ne izpusti do konca. Ki pa je vse prej kot tradicionalen. Konča se tako, da bi zlahka napovedoval tudi naslednjo dogodivščino naših junakov. Jack, Neal, Alan in ostali ostanejo s tabo še dolgo potem, ko jih položiš nazaj na knjižno polico. To ni ena tistih knjig, ki si jih izposodiš. To imaš doma, ker jo prebereš večkrat. Ker se moraš večkrat opomniti, da vsake toliko preprosto moramo znoreti in pozabiti na vse zavore.

»… ker so zame edini ljudje, ki me zanimajo, nori, tisti, ki so nori na življenje, nori na pogovor, nori na vse hkrati, tisti, ki nikoli ne zehajo in ne govorijo vsakdanjih reči, ampak gorijo, gorijo, gorijo kot rimske sveče skozi noč.«

73,450 total views, 2 views today