Knjige v tistih starih bukvarnicah mi vedno delujejo osamljene, a hkrati izpopolnjene. Osamljene, ker so stare, v tistih dolgočasnih, enobarvnih platnicah in napisane v istem fontu črk. Izpopolnjene, ker so šle skozi vrsto rok v teh štirih desetletjih od izida in so zdelane na tisti pravi način – svoje poslanstvo so opravile z odliko. Tam je knjiga Erice Jong z naslovom Strah pred letenjem. Feministična klasika, pravi prodajalec v bukvarni. Neprivlačna modra platnica z madeži tistih, ki so jo že obdelali. Prav, si mislim, pa poizkusimo razumeti tudi pogled iz drugega zornega kota.

Roman je izšel leta 1973 in dvignil veliko prahu. Prvič je namreč ženska zapisala, da ima rada okus sperme v svojih ustih, da sanjari o »Golem fuku« na vlakih z neznanci, da si predstavlja, kako jo nategne njen celoten učiteljski zbor na faksu. Glavna junakinja Isadora Wing – naj vas njen aktualni priimek ne zavede, gre namreč za Židinjo iz New Yorka, ki je (delno) zaslovela z izdajo svoje prve zbirke pesmi -, ima za sabo že kar nekaj neuspelih razmerij, vrhunec katerih je bil zakon z norim Bryanom, ki je mislil, da je Jezus. Kristus, da ne bo pomote. Sedaj potuje na kongres psihoanalitikov na Dunaj, v spremstvu svojega precej dolgočasnega moža Bennetta, ki jo pa vsaj dobro nategne. Isadora ima menda kar lep obraz (tako pravi), malo preveliko rit, ki pa rajca moške (tako pravi) in premajhne prsi (tako pravi). Slednje kompenzira s svojo ritko (tako pravijo drugi).

Na kongresu spozna Adriana, ki ji spodnese tla pod nogami. Sanjari o njem, si zamišlja oba v vsem možnih kočljivih položajih in začetno nežno otipavanje kmalu preraste v dejansko razmerje. Njen konservativni mož Bennett – ki pa jo vsaj dobro nategne, za razliko od Adriana, ki je sanjski povsod, le v postelji ne -, pusti toku prosto pot oziroma preloži odgovornost na Isadoro, naj se sama odloči, s kom želi biti. Po neskončnem razmišljanju o plusih in minusih obeh, o prednostnih in slabostih ustaljenega, umirjenega življenja ali nore avanture, se na koncu odloči za pobeg z Adrianom. Posluša srce, ne razum. Prvič v življenju živi divje življenje svojih junakinj iz pesmi. Vendar se nikoli docela ne sprosti, kot da jo nekaj vedno opozarja, da je lahko vse skupaj lahko le začasna pretveza.

Naivna, pametna, ozkogleda, impulzivna, paranoična, neustrašna. Isadore pač ne moreš opisati. Vedno se bojuje z dvema skrajnostnima, vedno je nekje vmes. Vsako stvar, ki se je loti, vsako stvar, ki doživi, doživi v njeni najbolj neponovljivi celoti. Za njo ni srednje poti, ne v dobrem, ne v slabem. Moški so tisti, katerim posveča svoje misli, svoje pesmi, svoje življenje. Išče srečo, a se je hkrati boji. Isadora niha med junakinjo in antijunakinjo – verjetno se še sama ne more odločiti. Vendar bralcu priraste k srcu. Novodobni Don Kihot, ki se ne bori z mlini na veter, ampak vsem daljšim in tršim rečem preprosto razširi noge – ali odpre usta, odvisno od situacije. Nenapovedana menstruacija v kombinaciji s pomanjkanjem tampona privede do precej resnih zapletov za povprečno žensko. Zdaj to vem. Torej, dekleta, bolje štiri tamponi v denarnici – just in case – kot pa nobenega v torbi. Strah pred letenjem kot prispodoba njenega strahu pred življenjem, s katerim pa se preprosto mora spoprijeti.

8,919 total views, 2 views today