To je bil moj prvi upor, v prvem razredu osnovne šole. Vsako leto se je za 1. november cela rodbina zbrala pri babici, se zbasala v tistih nekaj avtomobilov in začela svoj obhod. Grobov ljudi, ki jih nisem nikoli videl ali poznal. Nekakšne prababice, tete stricev, bratrance bratrancev. Rekel sem, da se tega ne grem več. Da tega ne maram in ne razumem. Na srečo je bila moja družina vsaj toliko razumljiva, da me je na ta sivi dan začela puščati doma, kjer sem se igral in čakal na kosilo.

Ko se je pri nas rojevala ideja o pokopališču na Srebrničah, sem dobil novo upanje. Ideja je bila, da se postavi grobišče v stilu ameriških. To pomeni, da bo britof v objemu narave, da ne bo ogromnih kamnitih plošč, ampak le manjši spomenik ali križ v travi. Da bo čez grobove prosto rastlo rastlinje, da se boš lahko usedel v travo in se pogovarjal s svojim bližnjim, ki je že zaključil to bivanje. Ta ideja mi je bila blizu. Potem pa so tudi Srebrniče zaživele. In prišli so ljudje s svojimi svečami. Svojimi šopki umetnih rož, svojimi okrancanimi spomeniki, svojo šaro. In sedaj je to pokopališče kot domala vsako. Edina razlika je v tem, da se vseeno usedem ob grobu svoje mame in se malo pogovarjam, drugi pa me zaradi tega čudno gledajo. Sveče nisem prižgal že deset let.

Prvi november je v najboljšem slovenskem stilu postal tekmovanje. Grob, ki ga »krasi« največ sveč, je zagotovo zelo pomemben. Morda je še najpomembnejše, da ima naš grob več sveč kot sosedov. Na grobove gremo, ker se spodobi in nas morajo ljudje opaziti. Rož si ne upamo zamenjati, da ne bo kdo užaljen. Tako kot 95 procentov vseh težav, ki je za nas značilnih, je tudi ta pogojena s »Kaj si bodo pa drugi mislili …« Ravno zato se tako oklepamo tiste ene osebe v našem življenju, ki ji je za to vseeno. Ker nam odkriva svet, kjer ni namišljenih pravil, ki naj bi jih upoštevali, ampak imamo pred sabo nekoga iz mesa in krvi, ki dela to, kar mu paše, in ne to, kar naj bi počel. Zaradi drugih.

Naenkrat je prvi november postal dan vseh svetih. Vedno je bil dan mrtvih, potem pa kar vseh svetih. A to pomeni, da je vsak, ki umre, svet? Ali to postane ravno zato, ker je umrl? Kako neumno razmišljanje. Človek, ki je na bankrot spravil sedem ljudi, od katerega so trije naredili samomor, naj bi s svojo smrtjo postal za vse nas svet. Če je bil za časa bivanja na tostranstvu gnoj, je tudi pod zemljo gnoj. Samo da se z njim – na srečo – ne ubadamo več. Če je nekdo že tako fajn oseba, zakaj ji tega ne povemo, dokler je še živ? Kaj ima od tega, da ga hvalimo, ko komplimenta ne more več sprejeti, ker je sedem čevljev pod zemljo? Zato, ker se o mrtvih ne spodobi govoriti grdo. Spet smo pri tem spodobi. Ne spodobi se ponavljati napak drugih, to se ne spodobi.

Nočem, da bo kdaj kdo imel občutek, da se me mora spominjati, ko me ne bo več. Če ga bom preganjal tudi po svoji smrti, potem sem živel narobe. Če pa se me bo spomnil spontano in brez kolektivnih vzgibov slabe vesti, potem sem naredil tudi nekaj prav. Nobenega groba. Nobenih sveč. Naj se raje dobijo na pivu in se nasmihajo ob tem, ko obujajo spomin na našo skupno anekdoto. »Se spomniš takrat, ko je …«

Ne bit’ pussy in se bat’ nekomu danes povedati v obraz, da ga imaš rad. Ko ga ne bo več, bo za to prepozno.

3,994 total views, 2 views today