Po moči sta enakovredna, ne eden ne drugi ne izstopata. Vsak se boja loči na svoj način, vendar nobenemu ne uspe zadati končnega udarca. Aperkatu sledi kroše, brci pa koleno v prsi. Vsak prestrežen udarec boli, kot da bi točno zadel svoj cilj. Zadihana sta, a ne popuščata. Ta ples traja že neskončno dolgo, pa je vsak od njiju preveč trmast, da bi samo pomislil na to, da odneha. Poraz zanju pomeni smrt. Zato se prag bolečine le dviguje, kajti vdaja je nesprejemljiva. Pravzaprav je rešitev le ena: da oba prenehata istočasno. To pa se ne bo nikoli zgodilo.

Naj najprej predstavim prvega dvobojevalca: to je tisti del mene, ki je zadovoljen s tem, kaj sem in kje sem. Čeprav imam še številne možnosti, da napredujem, ne stagniram. Nisem zdolgočasen in nervozen. Vem, da nekje nekdo sešteva vse stvari. Vse tiste, ki sem jih naredil prav, in tiste, ki so nekaj vredne. Ko bo prišel do tega, da jih bo končno seštel, bo ugotovil, da si zaslužim nekaj dobrega. Kdaj in kaj bo to, seveda ne vem.

V nasprotnem kotu ringa pa je moja temna stran. Tista, ki mi zlobno namiguje, da nisem pravzaprav nič. Da se vlečem iz dneva v dan, životarim v brezdelju in dolgočasju. Da sem sposoben mnogo več, pa tega ne znam ali si ne upam narediti. Da sem obsojen na neuspeh, ker ne naredim odločilnega koraka. Ne čaka me nič dobrega, tako da se lahko že sedaj pripravim le na najslabše.

Moj notranji dvoboj. Konstanten, surov in neukrotljiv. Zmagovalca ni. So pa obdobja. Obdobja, v katerem je prvi boljši, spet drugič pa je »temni« mnogo močnejši. Temu primerno je moje razpoloženje. Verjetno je ta dvoboj v vsakem od nas. Vprašanje je le, ali je moč bojevalcev enakomerno porazdeljena ali kateri od obeh prevlada.

Čeprav je eden od obeh dlje časa v boljšem položaju, se to lahko zelo hitro spremeni. Če se še danes počutim v svoji koži zelo udobno, si bom morda že jutri smrdel do obisti.

Kaj pa, če se moč enega kar naenkrat občutno okrepi? Morda se še najbolj bojim tega, da bi nekdo dokončno prevladal. Potem ne bi imel več izgovora. Potem ne bi bila moja druga, nepredvidljiva polovica tista, na katero bi se lahko obrnil vedno, ko določene situacije ne bi znal izpeljati. Kar je še hujše, postal bi enoličen. Vsak dan isti. Vsak bi vedel, kaj lahko pričakuje. Postal bi samoumeven.

Potrebujem ta neusmiljen boj. Ravnovesje sil se ne sme porušiti, sicer se bodo karte porazdelile povsem na novo. Tisto, kar me krepi, me obenem slabi. Zopet sem prestregel udarec. Močan je, močnejši kot včeraj. Druga stran se zopet prebuja. Nekaj časa je počivala in v tem času se je okrepila. Zavedam se, kaj se dogaja, kaj se spreminja v meni. It’s not the bite, it’s the fight. Njun krvavi ples pa se nadaljuje.

Psihiatri imajo nekakšen izraz ta takšne, kot sem jaz. Ampak tudi jaz imam nekakšen izraz za psihiatre.

3,545 total views, 2 views today