Če vas ne mika branje knjige, za katero niste še nikoli slišali, avtorja katere tudi ne poznate in ki jih povrhu vsega še slovenska (tudi to dejstvo menda marsikoga naglo odvrne), potem vam priporočam, da si najprej ogledate ta štiriminutni prispevek. Jaz kot intervjuvanec in predvsem avtor kot intervjuvani. Kot dodatno priporočilo naj velja, da sta tako snemalec kot montažer tega prispevka na podlagi videnega takoj zatrdila, da bi to pa res brala. Gre za možaka, ki sta od srednje šole skupaj prebrala tri knjige.

Tomaža Kosmača, Primorca, poznamo po njegovem iskrivem humorju, s katerim opisuje robove družbe, naseljene z alkoholiki, brezposelnimi in drugimi posebneži. Kot v vseh njegovih kratkih zgodbah in romanih je v ospredju (anti)junak Kosmo, ki je sila podoben avtorju knjige. Kosmo se tokrat zaljubi. Popolnoma, docela in brez zavor. V prizemljeno boginjo, ujeto v človeškem telesu, ki sliši na ime Sabina. Ki je po zunanjosti menda res vredna vseh nenadkriljivih superlativov, a ima po Kosmotovih pričevanjih precej bolj diskutabilno osebnost. On jo časti, ona ga izkorišča. Sebe omadežuje, njo jo že dolgo tega postavil na najvišji pediestal. Ona ne hodi, ampak lebdi.

Njuno »razmerje« se začne petnajst let po njunem prvem srečanju. Že njun ponesrečen prvi telesni stik je le slaba napoved za prihodnje tegobe, ki čaka oba. On se predaja bevandam, ona pije rdeče vino. Vseeno na trenutke deluje, da ga ima tudi ona rada. Ampak rada ga ima le zato, ker jo poveličuje. Ker je v njegovih besedah in predstavah pač ravno ona tista, zaradi katere zastane dih celotnemu svetu. Kosmo pa se medtem izgublja v vrtincih hrepenenja in upanja na skupno sobivanje. Čeprav ni povsem prepričan, da si to resnično želi. Ima namreč ustaljen ritem. Malo piše in veliko pije. Tega je vajen in temu se ni pripravljen povsem odpovedati.

Sabina mu predstavi Facebook, virtualno (ne)resničnost. Ona kot superaktivna uporabnica, on kot začetnik. Sprva mu ni všeč, kmalu pa ugotovi, da ima ta sila brezosebna reč tudi številne prednosti. Njuno razmerje bi na FB-ju zlahka označili kot »zapleteno«, pa še to je milo rečeno. Verjetno se Kosmo od vsega začetka podzavestno zaveda, da je njuno razmerje prav tako varljivo, kot so prijatelji na tem socialnem omrežju. Ampak vztraja. Ker je pač boginja, ki se je spustila na zemljo in mu je pripravljena nameniti pet minut svojega bivanja. Vse pa ima svojo ceno, vsak ima svojo mejo. Vprašanje je le, kdaj in s čim jo bo Sabina prestopila.

Roman prebereš na dih. Jezik je tekoč, domač, ljudski, z nezgodami glavnega junaka se povsem poistovetiš. Želiš mu najboljše, pravzaprav mu hočeš že od prve strani dopovedati, da se spušča v nekaj, kjer nima možnosti. Ampak pogosto so ravno stvari, ki so že od začetka obsojene na klavrn konec, tiste, ki naredijo naše bivanje na tej zemeljski obli vredno .

Zaključimo s statusom Tomaža Kosmača iz Facebooka: »Na ulici sem nehote ujel pogovor o sebi. “Misli, da je pisatelj. Dostojevski je napisal Idiota, Kosmo se je že rodil tak.” Klobuk dol folku. Nisem vedel, da je tako načitan.«

5,993 total views, 2 views today