Vsi v razredu smo jih imeli. Moja je imela celo motiv Levjega kralja na platnici in majhno ključavnico, s katero sem varno zaklenil skrivnosti, ki jih je moja spominska knjiga hranila. Te spominske knjige smo si potem posojali v razredu. Skoraj vsak sošolec je vanjo nekaj narisal ali napisal, mnogi njih kar oboje. Same lepe želje in simpatične risbe. Juretu v spomin. Vsak je hotel prekositi tistega pred sabo. Izbral si poljubno stran v spominski knjigi, kajti vrstni red ni bil določen, in poizkušal impresionirati njenega lastnika. Nekateri so bili že v teh rosnih letih pravi ustvarjalni mojstri. Spet drugi smo pomanjkanje svojega likovnega znanja poizkušali nadomestiti z bolj poetičnimi besedami. Nekateri so pisali vanj tudi hudo osladne verze polne življenjskih naukov v stilu: »Življenje naj se ti smehlja, solz oko naj ne pozna. Ne zvedi nikdar, kaj je trpljenje, le s cvetjem posuto naj bo tvoje življenje.« Buh pomagej. Najdejo pa se tudi »frizerske« rime: »Bambi skače en dva tri, dober si prijatelj ti.« Verjetno so bile še največ vredne tiste spominske risbe ali zapisi, ki so jih naredile naše razredničarke. Ah, ja, tudi tršice so dobile približno trideset spominskih knjig naenkrat. Preizkušnja njihove domiselnosti, ustvarjalnosti in potrpljenja. Ampak to je bil zapis časa. Še vedno imam svojo spominsko knjižico, s svojo malo ključavnico in še manjšim ključem, predvsem pa s kopico lepih spominov, ki so obeležili določeno obdobje mojega osnovnošolskega bivanja.

7,845 total views, 4 views today