Joj, prejoj

Joj, prejoj

Ko sem začenjal s svojimi zapisi – koliko je sedaj od tega, štiri, pet let? –, sem v vsakega vstavil nekaj citatov, ki so mi bili še posebno všeč. S tem sem razbijal monotonost lastnih mislih. Vračam se nazaj, ker sem nekoč nekje prebral to čudovito reč: »Pred mojim obrazom so prijatelji, ki poznajo moje srce, ob meni pa ni nikogar, ki bi bil napoti mojim očem.« Lepa misel, kajne? Sčasoma sem ugotovil, da so boljše lastne, čeprav manj udarne misli, kot pa kopičenje izustkov drugih, ki so tako prepogosto zlorabljeni.

Redko berem bloge ali misli drugih. Ne zato, ker bi mislil, da se od drugih ne morem nič naučiti. Za to sem pač prelen. Mogoče me je pa strah, da dejansko opazim, koliko slabši sem. Ta teden sem pa prekršil tudi to pravilo in sem prebral par reči, ki so jih pač ljudje delili na socialnih omrežjih (Je še kdo opazil, da v oddaji 24ur na Pop TV najpogosteje citirajo ali kot vir navajajo FB ali Twitter? Informativna oddaja, pazi to.). Skupno jim je bilo le nekaj. Vsi so čez nekaj bentili. Eden čez »Slovenceljne«, druga čez moške, tretji nad političnim brezupom, ki zadeva nas vse. Nihče ni povedal nič lepega.

In ravno zato je bil toliko ljudem všeč. Ker je kul vse, kar je odklonsko. Ker nam gre lahko na kurac vse, kar ni točno tako, kot smo si mi zamislili. Ampak ti ljudje in njihove besede so bile v napoto mojim očem, če se navežem na misel v prvem odstavku. Zakaj nihče pri nas ne piše o lepih ženskah? To bi z veseljem prebral. Zakaj nihče ne predstavi svojega najljubšega filma Robina Williamsa? Moj je bil vedno Društvo mrtvih pesnikov. O captain, my captain. Zakaj smo obsedeni s slabim in grdim do te mere, da nas lepo ne zanima več? Potem pa tujcem prodajamo bučke, kako je Slovenija skriti zaklad neokrnjene narave, ena tistih stvari, ki jih mora obiskati vsak, ki da kaj nase. Država je le tako lepa, kot so ljudje v njej. Če so oni drek, je ona tudi. Če njim vse smrdi, se tudi ona ne rabi odišaviti.

Sedim na terasi s sosedoma, mož in žena, poročena od svojega 25-ega leta, sedaj pa jih skupaj štejeta 162. Smo pri drugi buteljki vina. Smejemo se, čeprav ni nihče povedal nič smešnega. Poletni večeri na terasi s kozarčkom, kaj je lepšega. Kakšna je njuna skrivnost uspeha, zakaj sta srečna v objemu eden drugega že toliko let? Nobene skrivnosti ni. Življenje zanju je tako, kot naj bi bilo – preprosto. Ona tercira in pazi na otroke, on v svoji ropotarnici razbija po naslednji stvari. Ona je to, kar hoče biti, on tudi, drug drugemu ne skačeta v zelje. Ko se spičita, se hitro in glasno, potem pa vse mine. Pošljeta se v kurac in se nato pobotata. Zato se pri svojih 80 + letih še vedno držita za roke, ko se sprehajata. In jo on pogleda še vedno lepše, kot bi vsako petdeset let mlajšo deklino. Strinjamo se glede tega, da nam je lepo, nič hudega nam ni.

Človek je lahko ponosen tudi na svoje občutke. Lahko je ponosen na to, da se mu ne jamra, ker to počne že preveč ljudi. Da nekomu pomaga brez želje po vrnitvi usluge, medtem ko mu nekdo drug nežno prišepne v levo uho: »Dobrota je sirota.« Občutki so v nas, tega drugi ne vidijo. Kako si lahko ponosen na nekaj, česar drugi ne vidijo? Ko jebe druge. Drugim je vseeno zate. Tebi ni vseeno zate, vsaj zdi se mi. Nauči se uživati v lepih stvareh, ali pa boš celo življenje preždel tako, da si boš izmišljal slabe. »Namest ene dve bejbi, večji bo žur (Ali-En, 1994).«

3,160 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*