Morda je bil moj prevelik, morda njena preozka. Poizkusila sva prvič, drugič, tretjič, vse na silo, brez prepotrebne spontanosti in nagonskosti. Tudi ko mi ga je po nekaj mukotrpnih poizkusih uspelo vtakniti, to ni bilo to. Kot bi se nekaj neločljivo oprijelo moje glavice in jo znova in znova vleklo, kot bi se kdo izživljal nad mojim tičem. Vseeno, kjer je volja, je tudi pot. Zato zamižim, globoko vdihnem in poizkusim znova. Tudi njej je neprijetno, čeprav poizkuša to na vsak način prikriti. Ne gre ravno za bolečino, ampak za neprijeten občutek, ki onemogoča nekaj tako prvinskega, kot je združitev dveh teles.
Ko mi le uspe – v katerem poizkusu, ne vem več, vem le to, da je neprijeten občutek zamenjala sla umazane strasti v ozki, a prilagajoči se nožnici -, začneva divje. Obema odleže, ker nama je uspelo. Hočem jo razstaviti na prafaktorje. Fukam, porivam, količim, ona se oprijema, grabi, praska, kriči, vse je tako, kot je zapisal bog fuka pred številnimi stoletji, ko se je naveličal predvidljivega in dolgočasnega življenja.
Ko obleživa, zasopla in prevzeta nad grenko/sladko izkušnjo, se zavem, kaj to pomeni. Ko enkrat odpreš vrata Pandorine skrinjice, jih ne rabiš več zapreti.
9,000 total views, 2 views today