Na svetu – v vsakem njegovem koncu, pa naj gre za amazonski pragozd ali pa ljubljansko mestno tržnico – obstajata natanko dve vrsti ljudi: tisti, ki dajejo in tisti, ki jemljejo. S tem ne ciljam na materialne stvari, ampak na energijo, življenjsko moč, tisto neopisljivo, kar poganja vsakega od nas. Ljudje, ki svojo slabo energijo poizkušajo prenesti na druge, zato da se sami bolje počutijo. Kot da se ne zavedajo, da s tem počasi in vztrajno kot trakulje odžirajo prav tisto dobro, ki jo pri drugih najbolj privlači.

Nasmeh vas ne sme zavesti. To ne pomeni, da druga oseba nima težav. Morda jih ima še precej več in precej večje, vendar se z njimi spopada na drugačen način. Nekateri se smejijo, ker jim je tako lažje v življenju. Ker ne želijo svoje težave prenašati na druge, obremenjevati druge z njimi. Morda je to napačen način, ampak zavestno so se odločili, da se sami spopadejo s tistim temačnim, kar je v njih, kar je v različnih oblikah v vsakem od nas. Nasmeh je njihov odgovor na to, kar tli v njih. Ko jih vprašaš po počutju, so vedno v redu, tudi ko niso. Vsak ima svoje sranje. Vsak je svojega sranja vladar. Težava nastane takrat, ko nekateri začnejo verjeti, da je njihovo sranje pomembnejše od našega.

Potem pa imamo skupino čemernih ljudi, ki se trudi, da razširi svoje nezadovoljstvo. Če so sami nesrečni, potem tudi drugi nimajo pravice biti srečni. Zato se skorajda neslišno gibljejo med tistimi, ki so jim naivno pripravljeni prisluhniti ali pomagati, ker s tem naredijo nekaj samo zase. Ne glede na ceno, ki jo zato plačajo tisti drugi. Vsakič znova vzamejo del njega, vsakič posebej ga ubijejo nekoliko bolj. Tudi sam si bil pogosto priča situaciji, ko opaziš par najpogosteje ogromnega moškega in zelo suhe žene, čeprav vedno pogosteje prihaja tudi do ravno obratnih situacij. Gre zato, da (v tem primeru) moški vso svojo negativno energijo preusmeri do svoje družice, medtem ko sam odžira vse dobro, kar ona ima. Zato je ona fizično in psihično povsem izčrpana, medtem ko on komajda prenaša lastno težo – in energijo dveh teles.

Za vsakim nasmehom je lahko veliko bolečine. Toliko, da si je sploh ne moremo predstavljati. Težava nastane, da nasmeh za druge postane samoumeven. Njemu je vedno lepo, ker je vedno dobre volje. Njega nič ne prizadene, ker je tako nasmejan. On je vedno pripravljen pomagati, ker ima dovolj časa za vse. Napaka. On (ali ona, seveda) imata svoj način spopadanja s težavami. Če jih ne izpostavlja na vsakem koraku, še ne pomeni, da jih ni. Ampak včasih tudi pri njem poči. Zbudi se nekega jutra, osamljen, notranje izpraznjen in izčrpan, brez energije, želje, moči, da bi vztrajal. Naenkrat se zave, da se ne more več nasmejati. Da so drugi brezskrbno zavrgli njegov zadnji nasmeh, ga poteptali, kot da ni nič. Ne vidi več smisla vztrajati. Zakaj pa bi, če se že celo življenje trudi, pa tega nihče nikoli ne opazi?

Ne zatiskajte si oči, da je samomor nekaj, kar se našim bližjim – ali nam samim – ne more primeriti. Da je on pa res deloval kot nekdo, ki ima »vse pošlihtano.« Če začneš ceniti človeka in se zavedati njegove vrednosti šele, ko ga ni več, je že veliko prepozno. In ti! Ja ti, ki vedno nergaš, ki se nikoli ne nasmejiš, človek, katerega težave naj bi vsakič znova ustavile cel svet – ti si najnižje na hierarhični lestvici živih bitij. Ti, ki si ponosen, če se te drugi bojijo, ki verjameš v psihično nasilje kot orodje doseganja svojih »ciljev.« Vsak pijani klošar, piškava hruška ali obolela ameba je svetlobna leta pred tabo. Človek se naj ne bi razdajal, ampak hranil s pozitivno energijo drugih. Če je sam ne premoreš nič, potem si najdi isto misleče nekje daleč stran.

3,308 total views, 2 views today