Trideseta

Trideseta

Prvi strip Ninja želv. Ruski programer je svetu predstavil tetris. Prvi del Cosby showa, rojstvo Lebrona Jamesa, vrhunec slave George Michaela. Nekaj stvari in ljudi, katerih zgodba se je začela pred tridesetimi leti. Tudi moja. Še točno dva dni in tudi sam bom dočakal to tridesetko. 13. avgust, otrok poletja in sonca, brancin na suhem, tjulenj brez plavuti. Po svoje se je kar veselim. Ker na anketah ne bom več spadal v skupino od 15 do 29 let. Močno upam, da človek pri svojih skoraj tridesetih ne razmišlja isto, kot je pri svojih petnajstih. Se pa tudi to zgodi.

Starost je izredno zanimiva reč. Vzemimo za primer moje vrstnike. Nekateri se že sedaj obnašajo, kot da jih imajo najmanj sedemdeset, drugi pa se bojijo odrasti in v najboljšem stilu Petra Pana poizkušajo lebdeti nad resnico (in se skriti pred svojim EMŠO-m). Trideseta so nova dvajseta, štirideseta so nova trideseta, v srednja leta menda stopiš v svojem 53. letu starosti. Meja se vseskozi premika, kot se tudi število raznih kozmetičnih zvarkov, ki naj bi ohranjali tudi našo vizualno mladost. Po letih se človeka naj ne bi spraševalo. Če se pa že, pa mu naj bi jih vedno pripisali nekaj manj, kot jih resnično kaže. Človek je namreč užaljen, če ga postaraš. Zato je tridesetletnik za nekoga, ki jih ima 20, že skorajda fosil, za petdesetletnega soseda pa junfr, ki ima še vse pred sabo.

Eksistencionalna vprašanja: Kje sem? Kdo sem? Kam grem?

Tisti, ki se najbolj ukvarjajo s starostjo drugih, so vedno tudi tisti, ki se je najbolj bojijo. Najpogosteje gre za tiste, ki se bojijo odrasti. Bojijo se starostnih znakov na koži, pri njihovem počutju, obnašanju. Namesto da se sprijaznijo s časom, ki teče povsem enako za vse, se bojijo vsakega dneva po svojem dvajsetem rojstnem dnevu. Ampak čas mineva za vse enako. Pomembno pa je, da uživamo v njem. Da v vsakem dnevu najdemo nekaj, na kar smo ponosni, pa čeprav je to le roža, ki si jo ukradel na sosedovem vrtu, da si jo podaril lepemu dekletu. Taki ljudje se starajo z istim tempom kot vsi ostali, ampak na drugačen način. Gubice so smejalne. Oči so prijazne, pogled, v katerem se lahko izgubiš. Hodijo pokončno, govorijo lepo in počasi. Ker se zavedajo, da je veliko že za njimi, a hkrati še vse pred njimi. Ker so izgubili najbolj preprosto otroško/najstniško naivnost, a je mladostna energija v njih še kako živa.

Odgovornost je nekaj najlepšega. To pomeni, da imaš stvari v svojih rokah, da si ti odgovoren za to, kar se dogaja v tvojem življenju, dobro in slabo. Tudi minljivost je sijajna reč. Ta nam onemogoča, da bi se povsem sprijaznili s predvidljivim vsakdanom, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo končalo, torej smo primorani iz njega stisniti največ. Ožeti ga moramo kot mokro brisačo, za katero želimo, da se čim prej posuši. Z obema rokama, močno, energično in strastno. Kdor se ne boji ljubiti majhnih reči, bo v življenju deželen številnih sladkosti.

Mnogi dojemajo ta rojstni dan kot prelomnico v svojem življenju. Ampak človek hoče »prelomiti« svoje življenje le, če je z njim nezadovoljen. To pa se lahko zgodi, ko si star 25 let, sedem mesecev in dvanajst dni ali ko imaš 44 let, tri mesece in devet dni. Potrebna sprememba ne more biti nikoli numerično pogojena ali datumsko usklajena. Zgodi se takrat, ko je zato pravi čas.

Znaki staranja so počasi priplezali na površje. Korak je bolj počasen, nekaj sivih las, ki se tudi malce redčijo. Pa kaj potem. To je skrb za tiste, ki srečo povezujejo z izgledom. Ponosen sem na dejstvo, da sem star trideset. Ne zato, ker bi dosegel neznanske višine, ampak ker se nisem nikoli bal vsaj poizkusiti leteti, tudi za ceno padca ne. Ne glede na to, v katero starostno skupino padeš, ljudje, ki so že v njej, takoj izbrskajo nešteto razlogov, zakaj je v njej najbolj lušno. Podobno se dogaja s tridesetimi. Bomo videli, kako se bodo dejansko iztekla (če se sploh bodo). Najpomembnejše je, da danes nisem tam, kjer sem bil včeraj, da danes ne razmišljam isto, kot sem pred leti. Da uživam in pustim stvarem, ki se pač morajo zgoditi, prosto pot. Končal sem s svojo življenjsko pomladjo, ki se preveša v s soncem obsijano poletje. Z nekaj gubicami več in lasmi manj brezciljno skozi ta pusti vsakdan v iskanju svojega nedoločljivega in neopisljivega bistva, ki vsaj tako močno hrepeni po tem, da ga odkrijem, kot jaz sam. Ampak ta lov, to iskanje, to je tisto, kar je največ vredno!

30, 52, 17, 81, 24, saj je vseeno. Leta resnično niso nič drugega kot številke. Samo nikoli ne presliši svoje igrivo srce.

5,866 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*