Peljal sem se za starejšo žensko, ki je vozila enega tistih tipičnih počasnih družinskih avtomobilov. Hitra cesta, omejitev 90 km/h, ona seveda vozi 60. Nisem ravno vzkipljiv voznik, a (pre)počasne vožnje za negotovimi vozniki ne maram. Pogledam na uro, 21:32. Na radiu še vedno govorijo, namesto da bi spustili malo glasbe. Pogledam na cesto pred nama, videti ni nikogar. Vzamem torej nekoliko zaleta, prestavim v nižjo, vklopim smernik in se prestavim na nasprotni pas. Nisem videl, da prihaja proti meni. V temi brez kakršnihkoli svetlobnih oznak. Kolesar v enobarvnem temnem dresu. Od trenutka, ko sem začel prehitevati, do takrat, ko sem dejansko zbil kolesarja, ki se je takrat peljal po svojem pasu, je trajalo neskončno dolgo, čeprav je to v realnem času pomenilo kvečjemu sekundo. Vse se je grozno upočasnilo. Moja reakcija, njegovi gibi, moja osuplost, njegova začudenost. Oba hkrati sva vedela, da je situacija neizogibna. Tudi ko ga je vrglo čez sprednji del mojega avta, je vse delovalo nekako surrealno. Ustavil sem ob strani in nekajkrat globoko vdihnil. Takoj zatem se poklical rešilca. Vmes se je nabralo že malo morje gledalcev.

Sedim ob njegovi postelji v bolnici, že tretji dan zapored. V komi je, zdravniki si niso enotni, če se bo kdaj zbudil iz nje ali ne. Zagotovo pa nikoli več ne bo isti. Nikoli več ne bo kolesaril, pravzaprav tudi hodil več ne bo. Policisti so mi rekli, da nisem jaz kriv. Pač ni imel prižganih luči in je vozil v temi, odgovornost je na njem. Zaradi tega se nisem počutil nič boljše. Zaradi tega njegovim otrokom ni nič lažje (ima dva otroka, fanta in dekle, oba v osnovni šoli, on je ločen moški pri svojih 45-ih, ki preveč dela in veliko kolesari, da to spravi ven iz sebe). Sedim ob njegovi postelji in se pogovarjam z njim. Seveda nič ne odgovori, v njegovem imenu se javlja le tisti pisk cevke, ki se dviga in spušča, prav ta, ki ga ohranja pri življenju. Govorim mu o sebi. Pravzaprav o tem, kako je bilo. Poznam namreč dve obdobji: pred in po nesreči. Pred je bilo življenje brezskrbno, kar nekako srečno, čeprav dolgočasno. Po je življenje turobno, težko in smrdljivo. Hodim naokoli s tistim brezizraznim obrazom, ki ga premorejo najbolj zlobni psihopati v filmih. Izogibam se vseh, razen njega. Samo on me še razume. Drugi imajo tako brezpredmetne skrbi, da jih ne morem več poslušati. In njihovi poizkusi tolažbe! »Saj nisi ti kriv, to bi se lahko zgodilo vsakomur od nas …«

Razmišljam, o čem sem razmišljal pred tem. O tem, da ne zaslužim dovolj, o tem, da me le malo stvari veseli, o tem, da ne fukam dovolj, o tem, da bi bil rad kje drugje … Sedaj nimam več teh želja. Razmišljam le še o tem, kaj bi bilo, če tisti trenutek ne bi zavil na nasprotni pas. Če bi pač počasi in zgledno peljal za ženičko vso pot do doma in prišel na večerjo tri minute kasneje. Zdaj se to ne sliši kot slaba izbira. Pravzaprav se navdušujem nad to mislijo. Takoj zatem pa zopet padem v svoje apatično brezno, ko vidim njega, ki se komajda še oklepa življenjske bilke. A je bil to mogoče zame le preizkus? Sem postal prelen, preveč zadovoljen s samim sabo, je postalo življenje navadna rutina, ga nisem več znal živeti? Mogoče sem potreboval šok, ampak ne razumem, zakaj se je ta zgodil na račun nekoga drugega. Zakaj tega preprosto nisem ugotovil sam? Česa sem se bal, zakaj sem obračal glavo stran?

Dvajseti dan. Nič se ni spremenilo. Ne z njim, ne z mano. Druge menda skrbi zame, da ima celotna situacija drastično negativen vpliv name. Kaj se bo zgodilo z mano, se sprašujejo. Mene pa zanima samo to, kaj se bo zgodilo z njim. Kaj bo z njegovimi otroki? Je sreča le iluzija? In zakaj sem moral plačati tako visoko ceno, da sem se začel zavedati?

Velik del te zgodbe je resničen. Res sem se vozil za počasno teto in res sem jo imel namen prehiteti. Resnično sem že prestavil v nižjo in vklopil smernik. Potem pa se je, v trenutku, nekaj v meni premaknilo. Ker se vedno trudim poslušati svoj notranji glas, če ga le slišim, sem se torej odločil, da ne bom prehiteval avta pred seboj. Le sekundo kasneje na nasprotnem voznem pasu mimo pripelje kolesar, v temi in brez luči. Srce mi začne hitreje biti. Če bi zavil, bi ga zbil, v to sem prepričan. Vozil sem torej počasi naprej in prišel domov na večerjo tri minute kasneje. Še nikoli mi ni tako dobro teknila. Še nikoli se nisem počutil bolj živega. Vem, kaj mi je hotelo življenje povedati. V trenutku te ni. V trenutku si lahko ti krivec za to, da nekoga drugega ni. Ne razmišljaj o prihodnosti, medtem ko danes polzi skozi tvoje prste. Čim manj skrbi in jeze, čim več ljubezni in smeha. Vse drugo je nepomembno. Mogoče pa je treba upoštevati tisti prastari slovenski pregovor iz obdobja nekje pred Martinom Kačurjem: »Jej, pij in kavsaj, za prihodnost se ne ravsaj.« Veste, da vas imam rad, ne? Iz preprostega razloga, ker vas imam lahko. Ljudi, ki sovražijo druge brez razloga, je ogromno. Ali ni lepše imeti ljudi rad, če te res ne prepričajo o nasprotnem?

3,993 total views, 2 views today