Vsaka štiri leta, z vsakega prvenstva vsaj en spomin. Leta 1990, ko je bilo prvenstvo v Italiji, je bila to nalepka vratarja Azzurrov Walterja Zenge. Štiri leta kasneje, ko so okroglo usnje brcali v ZDA, je to padec Roberta Baggia na kolena po zastreljeni 11-metrovki v finalu proti Braziliji. V Franciji leta 1998 je bila zgodba prvenstva Ćiro Blažević, hrvaški selektor, ki se je poklonil ubitemu žandarju s tem, da je imel na klopi njegovo pokrivalo. Leta 2002, ko sta prvenstvo gostili Japonska in Južna Koreja, je bila to Ronaldova pričeska – originalni, brazilski Ronaldo, in ne samozagledani portugalski soimenjak –, ker je imel za sabo slabo sezono polno poškodb in je hotel pozornost zopet preusmeriti nase s tem, da je imel na sprednjem delu sicer obrite glave trikotnik svojih las. Istega leta je Beckham tudi uvedel svojo irokezico. Leta 2006 v Nemčiji pa se seveda najbolj spominjamo Zidanovega »headbutta« Materazziju v velikem finalu med Italijo in Francijo. Leta 2010 pa se ni zgodilo nič pametnega. Še najbolj se spominjam Shakirine Waka wake. In vuvuzel, jebenih vuvuzel. Kaj pa Brazilija? Zaenkrat gotovo izstopa »ljubezenski ugriz« Suareza. Če možaku ne gre kaj zameriti, je to dejstvo, da si je za žrtev izbral Chiellinija. Kar pogosto so Italijani deležni batin, kot domala v vseh vojnah, ki so se jih kdaj udeležili. Edino, proti čemur se uspešno borijo, je prhljaj. Le poglejte si Andrea Pirla v reklami Garnier Fructis.

4,276 total views, 2 views today