Lolita

Lolita

»… in je, kakor da pridušeno žvižga, izgovorila ime, ki ga je bistroumni bralec že zdavnaj uganil.« Huh? Kaj? Za trenutek ali dva – morda celo več, kdo šteje – sem povsem izgubil tok misli. Bistroumni bralec, to sem seveda jaz. Ampak nimam pojma, o katerem imenu je govora! Brezpredmetno je verjetno poudarjati, da sem v nezadržnem srditem navalu takoj preletel vse ključne izseke knjige v upanju, da je bila to pravzaprav pisateljeva potegavščina in da ni nikoli poprej izdal imena svojega krčevitega nasprotnika. (Na samem koncu izvem njegovo ime; to se ne ponavlja tako pogosto, da bi se lotil branja še enkrat, od samega začetka, kot rada rečejo dekleta: »Iz čistega principa!«)

Kljub temu da sem nemalo užaljen, ker se nisem uvrstil v kategorijo bistroumnih bralcev (pizda!), se pobližje spoznajmo s tem literarnim škandalom iz petdesetih let, ki ga je v Rusiji rojen Vladimir Nabokov napisal v angleščini in imel nemalo težav z objavo tega dela. Prvič je Lolita luč sveta ugledala v liberalni Franciji pri založbi, ki je sicer izdajala tudi pornografijo, sčasoma pa je omehčala tudi tiste bolj konzervativne založnike bolj konzervativnih držav in kmalu se je govorilo o literarnem fenomenu.

Nimfica: »Mlada ženska, najpogosteje najstnica, s prezgodaj oziroma premočno razvitim spolnim nagonom, ki postane pogubna za starejšega grešnika.« To je najbolj čislan opis ameriškega profesorja filma in literature Constantina Santasa. Osrednji lik romana, Humpert Humpert, starostno umesti nimfice med njihovo deveto in štirinajsto leto. Humpert je vse prej kot tradicionalni romaneskni lik; človek ne ve, ali bi ga imel vsaj malček rad ali bi ga pač sovražil do obisti. Mož izjemne inteligence in integritete, pravi gentleman tistega bolj spoštovanja vrednega časa. Z eno veliko, družbeno nesprejemljivo hibo: ljubeznijo do (pre)mladih deklic.

Ta navezanost do punčk je pri Humpertu patološko podkrepljena; kot dvanajstletni, do ušes zaljubljeni fantič, je namreč izgubil svojo pubertetniško ljubezen Annabel in petindvajset let kasneje njeno idilično reinkarnacijo vidi prav v dvanajstletni Dolores Haze alias Loliti. Ko, po spletu zanj srečnih okoliščin, premine Lolitina mama Charlotte, se Humpert s svojo mlado princesko poda na road trip brez primere, kjer se uglajeni možakar in srdita deklica potikata po motelih, hotelih in sorodnih sumljivih prenočiščih ter razvijata svojo prepogosto enostransko »ljubezen«.

Skoraj 400 strani semierotske izpovedi ranjene duše možakarja v krizi srednjih let je vse prej kot vsakdanje branje. Iskreno povedano sem ponosen nase tudi zaradi tega, ker sem kljub neverjetnim opisom do sedaj neizrečenih superlativov ženske lepote, prebral Lolitko povsem brez erekcije, kar pri moških bralcih še zdaleč ni tako samoumevna reč. Vsakdo, ki se bo lotil branja tega romana v upanju, da bo bral nekaj, kar bo po stilu podobno Bukowskemu in njegovih penetracijam, ejakulacijam in klitorisom, bo globoko razočaran. Ljubezen Humperta do Lolite ne temelji na seksualni podlagi, ampak gre za mnogo, mnogo več. Za nekaj, kar je v literarnem svetu sposoben opisati kvečjemu Nabokov.

Humpert človeku priraste k srcu, ta preprosti, neverjetno zaljubljeni možak brez kompasa. Bolj se knjiga bliža koncu, bolj stiskaš pesti za uspeh njegove vendete. »Lo-li-ta: konček jezika napravi tri kratke korake po nebu in se ob tretjem zadene ob zobe. Lo. Li. Ta.« Poizkusi.

3,570 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*