Kje ste nindže?! Jaz sem pač v obdobju, ko vsrkavam vse, kar slišim od mojih dveh. Včasih se mi zdi, da me prav preizkušata. Po maratonu Nine Pušler – zanjo nisem nikoli prepričana, ali je vesela ali nesrečna, nekako je vedno nekje na pol poti, kot Pop Design -, je sledila skoraj cela diskografija KlemnaKlemna. Edina dobra stvar pri tem je, da je izdal šele tri CD-je. Ob vseh teh zvokih se sumljivi še zvija in poizkuša na vse pretege, da animira tudi mene. Srečo ima, ker sem tak dobrovoljček in mu včasih pomagam. On misli, da skupaj pojeva, jaz pa se le glasno zgražam nad njegovim okusom.
Imam pa neko novo težavo. Če se mi drugi smejijo, se jim moram nazaj. Čeprav se močno trudim, da ohranim svoj resni mene-ne-bo-noben-j*** pogled, se vedno zlomim in se smejim nazaj. To mora biti nekakšen izprijeni podzavestni obrazni refleks, ki ga še ne kontroliram. In tako se po pol dneva samo smejimo. To mi ni preveč všeč, ampak nimam izbire.
Najrajši sem naga. Še štiri mesece nisem stara in sem preizkusila že približno 72 različnih oblačil, čeprav imam najrajši moj rojstni kostim. Ko je vse na prostem, kar zaplešem od veselja. Zagotovo bom nudistka. Zakrivajo se tisti ljudje, ki niso zadovoljni v svoji koži. Meni so moje gubice všeč, dojenček ne sme biti shiran.
Včasih se zjutraj zbudim pod pajsko slastne. Menda ne misli, da je to zato, ker je to sila privlačen del njenega telesa. Gre zato, da ponoči postanem lačna, pa v temi ne najdem nipla. Ne razumem, zakaj moram jaz njega iskati in ne on mene. To so tej sodobni moški kavalirji, ko je treba vse narediti namesto njih. Tako se bom vsaj zgodaj naučila, da se na njih ne morem zanesti. Kot sumljivi/kosmati, kaj točno že od dela? Skoraj vedno je doma, vstane kakšne dve uri za mano ves zaliman in se komajda sestavi za nov dan, jaz sem pa že sveža kot rožica.
Včasih se čudim, da se otroci sploh naučimo govoriti. Poslušamo namreč samo dvomljive medmete, cacaca, sukisukisuki, cmokljanje z jezikom, tleskanje s prsti. Slovnično korektne besede slišim le mimogrede. Da ne omenjam dejstva, da sumljivi misli, da še nisem osvojila osnov angleščine. Pogosto me namreč pozdravi s temi izbranimi besedami: »Who a happy piggy?« Bom dala jaz njemu veselega pujska, samo da malo odrastem. Sve se vraća, sve se plaća. Evo, sem že poliglot.
Ne zaspim več ob petih popoldne. Sedaj čujem že do šeste ure, ker sem velika punca. Včasih vidim te deklice moje starosti in so pol manjše od mene, tako horizontalno kot vertikalno. Že sedaj se trudijo biti šlank kot barbike. Ah, dekleta, kdaj boste začela razmišljati s svojo glavo? Jaz tako rada jem, da se mi kar smeji ob tem. Ampak tega je kriv sumljivi/kosmati, ki vedno nekaj rine v svoja usta. Včasih se mu zdi zabavno ob tem še kramljati z mano. S polnimi usti se ne govori, alo! In potem sem jaz otrok v družini, a?
Nekateri starši se hvalijo s tem, da njihov otrok shodi že pri devetih mesecih, govori pri desetih, bere pri petih letih … Koliko pa se jih lahko pohvali s tem, da je njihovo dete blogger že pri treh mesecih? Sploh ne vesta, kakšno srečo imata. Zato pa jima jaz to povem večkrat na dan.

47,323 total views, 4 views today