Zaljubljen sem v življenje. Čeprav nad mano visi tisto mnogim znano prekletstvo, ki se izraža v prekomernem razmišljanju. Moje misli nikoli ne počivajo. Zaletavajo se ena v drugo, naglo drvijo v prepad, preskakujejo mavrice in se zopet znajdejo na stranpoti. Verjamem, da sem zmeren optimist. Kaj točno to pomeni, pa nisem prepričan. Tudi v zadnjem času sem bil priča nekaj neljubim dogodkom. Zato sem se odločil, da zame obstajata le dve možnosti, kako jih sprejmem, te neljube pripetljaje. Ali so to izziv, neke vrste preizkušnja, zaradi katere bom močnejši, ali je to kvečjemu korak nazaj na poti do večjega, boljšega cilja.

Prepuščam se. Zavedam se, da nisem tip osebe, ki lahko planira svoje življenje. Preizkusil sem se tudi v tem, pa mi je bilo od vsega skupaj le slabo. Nekakšne skrbi v stilu ‘kaj bo, če bo, ko bo’, načrtovanje, šparanje in podobne peripetije, to ni zame. Svojega življenja ne bom načrtoval, ker ga ne znam. Prepustil se mu bom. Nikoli nisem bil dober voznik, kot kopilot sem se pa vedno izkazal. Tako imam možnost tudi opazovati okolico in zaužiti vse lepo, kar prečka moje vidno polje. Poživljajoče je. Krmilo sem prepustil neki večji sili. Ne morem je določiti, vem le to, da pozna življenje mnogo bolje, kot ga jaz. Če pa se na poti pojavi ovira, se bom z njo ukvarjal takrat, ko se mi primeri. Predhodno ji ne bom namenil niti ene misli, ker me to le tišči k tlom. To je pač cena, ki jo moram plačati zato, ker hočem leteti. Nikoli ne vem, kje bom pristal, tudi če bo šlo za varen pristan, ampak hkrati tudi nikoli ne bom gledal v tla, ker tako človek spregleda vse, kar je dejansko vredno.

Najprej bom poskrbel zase. Nikomur drugemu nisem nič dolžan, nikomur ne rabim obrazložiti svojih dejanj, opravičiti svojega obstoja. To, da najprej poskrbim zase, je daleč najbolj nesebična stvar, ki jo lahko ponudim drugim. To pomeni, da jim dam človeka, ki jih ne ocenjuje, jih sprejema takšne, kakršne so, jih ne potiskam k tlom zato, da bi bil sam videti večji. Rad se veliko smejim, ker sem se odločil, da življenja ne jemljem preresno. Nekaterim je to všeč, drugim se to zdi neodgovorno. Ampak drugim ne odgovarjam. Vsak zavedajoči trenutek dneva sem sam v svoji glavi in če imam to razčiščeno, so drugi brezpredmetni. Po teh nekaj izkušnjah, ki sem jih nabral v teh dobrih treh desetletjih bivanja, sem se naučil to, da ljudje sprejmejo osebo, ki se nikoli ne prilagaja. Ki vedno je, ne glede na to, s kom se pogovarja ali v kakšni situaciji se znajde.

Če vas zanima, kako človek razmišlja, ga vprašajte, kaj si misli o drugih. Bolj živahno bo bentil čez vse, kar leze in gre, manj je zadovoljen s sabo, ničesar še ni razčistil. S takimi ne bom izgubljal svoje energije. Moja energija je namenjena tistim, ki jih drugi ne zanimajo, ampak le tisti, ki so trenutno med nami.

Še vedno verjamem v to, da pomagaš drugim. Dobro se z dobrim vrača. V naši kulturi pa poznamo veliko izkrivljenih, podložniških misli, ki povzemajo našo tlačansko miselnost. Dobrota je sirota. Sanje – prazne marnje. Naj sosedu crkne krava. Jaz pa vsakič sosedu posodim kosilnico, on pa me po košnji povabi na pivo. Tako naj bi življenje potekalo v moji zgodbi. Predvsem pa verjamem vase. Ni pomembno, kaj si mislijo drugi, saj vem, kaj sem in česa sem sposoben. Če ne bi verjel vase, zakaj bi pričakoval, da bodo to storili drugi?

Zaljubljen sem v življenje, ker je to edini način, kako ga znam živeti.

3,573 total views, 4 views today