Pred leti, bohoten in samozadosten, kot sem bil, sem se odločil, da ne bom nikoli ničesar vzel na kredit. Misel, da bom odplačeval nekaj, kar že imam v lasti, se mi je vedno zdela nagnusna. Sicer sem takrat pričakoval, da bom tako finančno neodvisen, da si bom lahko vse kupil naenkrat, danes pa je situacija taka, da sem tako likvidno neuravnovešen, da mi nobena sorazmerno odgovorna ustanova ne bo namenila niti deset evrov pufa. Ampak, cilj je dosežen. Življenja brez kredita all the way, baby!
Ampak tukaj gre seveda samo za tiste materialne, potrošniške reči. Nekateri pa so se odločili, da bodo tudi v ostalih življenjskih instancah vse jemali na obroke. Hočejo srečo v trenutku, pa se zanjo niso pripravljeni potruditi. Hočejo ljubezen iz danes na jutri, pa se ne zavedajo, da se je zanjo potrebno boriti vsak dan. Hočejo ugled v družbi, pa si ga želijo pridobiti z ustrahovanjem. Hočejo nekaj, kar ne pride samo od sebe.
Kako zanimivo je, ker nam tako pogosto prečkajo vsakdan posamezniki, ki nam želijo dopovedati, kaj vse narobe delamo. Seveda na koncu vedno pridejo do istega sklepa, da moramo živeti tako kot oni. Oni – kdo so ti oni, je ena največjih skrivnosti tega čudovitega obstoja – seveda vedo vse. Nedolgo se je eden teh »zavzel« zame. Ko je naštel vse, kar me bo v prihodnosti še teplo, sem se za trenutek še ustrašil za svojo dobrobit. Kot kaže, sem povsem skrenil s poti. Potem pa sem smelo in objektivno pretehtal njegov in moj pogled na svet. In sem nekako ugotovil, da je moj pogled bolj pisan, ne le črno-bel. Vseeno, neimenovani, hvala za skrb, ki si jo tako nesebično namenil moji malenkosti.
Najbolj zanimivo je, da tisti, ki se najbolj uspešno prebijajo skozi življenje, drugim nikoli ne vsiljujejo svojih pogledov. Ali sam ugotoviš, da bi lahko v življenju preizkusil tudi kaj novega, ali pa pišeš svojo zgodbo, povsem preprosta reč. Tako mi je pred dnevi možak rekel, da ima v lasti beemveja 535. Moj odgovor je bil preprost: jaz pa cliota, pa sva končala na istem mestu. Jaz nimam pojma, kaj je BMW 535, ampak sem ga pogooglal. Lušna mašinca.
Na vsakem koraku moram biti odprt, da se naučim kaj novega. Veš, ko fantje malo spijemo, postanemo pogumni in rečemo kaj, kar potem obžalujemo. Zato sem z neprikritim odobravanjem pozdravil potezo kolega, ki je v nepremišljenem trenutku vinjene levjesrčnosti spontano užalil mimoidočega, pa se mu je trenutek zatem iskreno opravičil. Za to je potreben pogum: ne za to, da izustiš bedarijo, ampak da si pripravljen priznati svojo napako.
Razlika med temnim Bernardom in temnim Kozlom (govorimo o pivu, seveda) je v tem, da je prvi bolj polnega okusa in močnejši, drugi pa bolj piten in z manj alkohola. Kozel je že skoraj kot Malt. Spiješ jih pet pa nisi zadet. V Kozlovem primeru je bolje rečeno, spiješ tri, pa si še vedno ti. Med Gibonnijevim koncertom razmišljam, da bi šel lahko jutri zopet na njegov špil pa bi spet vsak komad isto doživeto pel v svoji najboljši neubrani imitaciji. Predskupina pa je (sta?/so?) bila Maaraya in sem prišel do sklepa, da jih imam dovolj za naslednjih petnajst let. Čeprav sta vedno tu za mene, lepo od njiju.
Če ne probaš, ne veš. Nikoli ne boš bolj cenil intime domačega sekreta ali udobja lastne postelje, kot pa po dveh tednih romanja po raznih avtokampih, hostlih in hotelih z dvema zvezdicama. Življenje na obroke me ne zanima. Ne želim ničesar, česar si ne zaslužim, prav tako pa ne bom »odplačeval« nečesa, za kar se je življenje iz tega ali onega razloga odločilo, da mi podari. Na radiu pa Ed Sheeran zopet razmišlja naglas. Sedaj je pa res že skrajni čas, da kakšno misel zadrži tudi zase.
3,696 total views, 2 views today