Na nedavnem sprehodu, ko so se mladunci ravno vihravo usuli iz šole, se mi je ob pogledu na gručo njih utrnila misel: kdo so idoli teh mladih? V srednješolskih dneh moje generacije smo nosili na majicah Cheje, Cobaine, Tupace, karkoli, kar je vsaj malo dišalo po uporu. Ne bom se spuščal v modne preference, ki jih gojijo današnji tamali, ampak kje so ob vsem tem pozabili svoja jajca?

Ko si najstnik, sta vedno na izbiro le dve možnosti: za polovico stvari na svetu te boli kurac, ostala polovica ti pa gre na kurac. Tako preprosto in čudovito. Zato se ekscesov in napačnih odločitev najstnikov nikoli ne jemlje preveč resno. Vihar čustev, ki neustavljivo rohni v njih, se pač vsake toliko reprezentira v družbeno nesprejemljivi obliki, pa nič zato. Tudi sami smo bili v njihovi koži, tudi sami smo se ga nacejali, delali neumnosti, izzivali tiste, ki jih ne bi smeli. Edina razlika je bila v tem, da smo to počeli bolj diskretno. Obstajala je neka hierarhija, znotraj katere si točno vedel, kaj lahko počneš, ob koga in kdaj se lahko obdrgneš. Pili smo na klopcah na zakotnih in odročnih mestih, skriti pred očmi javnosti. Tam smo tudi glasno navijali svojo glasbo. Tam smo izražali svoje nezadovoljstvo nad vsem, kar je bilo vsaj desetletje starejše od nas in nas posledično ni razumelo. Danes tamali hodijo sredi četrtkovega dopoldneva po centru mesta pijani, s piksno cenenega piva v roki, medtem ko je na njihovem telefonu muzika seveda navita do fula, da lahko vsi prisotni prisluhnemo njeni melodičnosti. V veliki večini primerov gre za govedno, pa naj se gre našo ali jugo.

Ampak to me pravzaprav ne moti, to je pač odraz prostora in časa. Bolj me moti to, da jih ničesar ne razpizdi. Da so z vsem sprijaznjeni, povsem anemični. Da nemo sprejmejo teroriziranje v šolah, kjer njihovi starši dobijo SMS ali mejl vsakič, ko manjkajo na uri/so napovedani za spraševanje/dobijo šut, brezizrazno spremljajo dogajanje v naši državi, ki je z vsakim dnem nižje in jim ne zagotavlja nikakršne prihodnosti, kot da ne vedo, da se bodo tudi oni morali enkrat odseliti od staršev, pa si ne bodo mogli privoščiti stanovanja, da bodo morali preživljati sami sebe, pa ne bodo dobili šihta, da o kakšnih utopijah v obliki penzije na njihova stara leta sploh ne zgubljam besed. Ampak to jih sploh ne razpizdi. Dokler je na vidiku nova feštica z Milico, Sašico ali Ceco, je vse gut.

Zato pa z neizmerno naklonjenostjo spremljam tiste tamale, ki se še vedno zaklepajo v garaže in se neubrano derejo v mikrofone. Tiste, ki hodijo vsak dan na treninge in tako sproščajo svojo energijo. Tiste izbrane, ki ne sledijo resnično nesprejemljivim smernicam, ki so zavedle njihove vrstnike. Ko si najstnik, ti ne sme in ne more biti vse kul. Izbereš svoje bitke, ampak za temi stojiš. Ne daš se jebat samo zato, ker se pustijo drugi. Pri svojih osemnajstih je človek neuničljiv. Takrat premika gore, spreminja svet. Čez nekaj let se umiri, v ospredje pridejo druge prioritete. Do takrat je pa naloga čisto vsakega od njih, da stoji za svojimi prepričanji, četudi so napačna. Kajti univerzalnega prav ni, je le tvoj prav.

Seveda je levji delež krivde pri starših. Ko pogledaš danes tiste nekaj let stare mulce, ki veselo letajo sami okrog, za njimi pa histerično tekajo mamice. Deca danes sploh nimajo gipsov. Alo, bre! V devetdesetih si veljal za mevžo, če nisi imel gipsa vsaj enkrat letno. Kajti to je pomenilo, da si si upal. Zopet se navezujem na tisto, da je človek v svoji mladosti neuničljiv. Kosti se zacelijo, slabi spomini se izbrišejo. Vendar če se v tem obdobju razvije človek, ki se boji živeti, potem je žal izgubljen za vedno.

Ponovimo: pol stvari ti gre na kurac, za ostalo polovico te boli kurac.

4,259 total views, 6 views today