Nedeljska kolumna #1

Nedeljska kolumna #1

»Dej bod mal aktualen«, mi je nekje nekdo nedolgo tega rekel. Pa mi gre skos po glavi ime Simona Kustec. Ampak o njej ne bom zgubljal časa in energije. Ker je že tako žalostno, da je kar smešno. Ali pa je tako smešno, da je že kar žalostno, kdo bi vedel. Če je ona ministrica za izobraževanje, znanost in šport, sem lahko jaz minister za klekljanje, avto kleparstvo in tehnološki razvoj linearnih odnosov. Pač najdeš tri stvari, o katerih ne veš čisto nič. Tak občutek imam vedno, ko vidim in/ali slišim Simonco. Ne ve, o čem govori, kaj se okoli nje dogaja in kakšna je pravzaprav njena vloga. In živo si predstavljam pogovor med šolnikom in športnikom: »Mi imamo najslabšo ministrico vseh časov!« »Ne, pa ni res, naša je še hujša!«

Toliko o aktualnih temah. Zdaj sem že v teh letih, ko redno spremljam vremensko napoved, da vidim, kdaj bom spet normalno zadihal. Ta vročina mi je skurila še tistih nekaj malo možganov, na katere sem bil tako ponosen. Hidriram se skos, nič ne nuca. Včeraj so me pičili neki okuženi tigrasti komarji, ki so me skrbel še deset ur po piku, ko sem poskusil zvečer zaspati, pa sem se raje čohal. Zaradi njih sem bil ves flekast. Kot da bi kdo na mojem geštelu potapljal ladjice. Zmagovalec še ni znan, danes me verjetno čaka nova runda. V torek bo pa dež, živel torek!

Tudi ljudje so kar nekoliko matasti. Povsem razumem razne Šimete in Dujete vzdolž Jadranske obale, ki imajo vsak dan po kosilu siesto. V tej vročini lahko samo ješ pa piješ. Si predstavljaš, da se ukvarjaš s kakšnimi resničnimi problemi? September bo še prekmalu tu, občutek imam, da vsi »šparajo moči« in da bomo takrat spet vsi ubrali nek nov življenjski ritem.

Že dolgo čakam na to, da bo nekje nekdo iznašel kakšno mobilno klimo za vsakega posameznika. Morda bo kot slušni aparat in boš lahko v vsakem trenutku naštimal svojo temperaturo. Ne bom požrešen, moja bo 24 stopinj čez celo poletje. Fix 24. Kar naj si jo navije tisti, ki ga zebe.

Pa všeč mi je to, kako imajo otroci povsem drugačne prioritete kot mi. Založi neko igračo in je lahko konec sveta. Pa ta igrača je velika osem centimetrov in jo vzame povsod s sabo. Zdaj jo pa pazi. Polne roke dela imam že s tem, da pazim na naša živa bitja, nek mali plastični kužek, ki premika svoje okončine, res ni moja največja skrb.

Ampak naše življenje se ne bo nadaljevalo, dokler ga ne najdemo. Kužka, namreč. Eden od nas leži na tleh in išče pod kavčem, drugi odmika pouštre, tretji neuspešno brska po škatli z igračami. Spomnimo se, da je ostal pri babici in dediju, kjer smo bili opoldne na južni. Kakšnih deset minut vožnje z avtom stran. Sedaj pa tisto najpomembnejše vprašanje: ali ga grem iskat, da bo mir v bajti, ali potrpim v upanju, da bo otrok pozabil na to grozno izginotje in se dokončno – za uro ali dve, dan ali dva, kdo ve – potolaži. Večne skrivnosti življenja.

 

Na koncu sem šel po tistega prokletega kužka. Vmes sem se pa še v pekari ustavil.

 

 

 

1,272 total views, 4 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*