Misli vročega poletnega dne

Misli vročega poletnega dne

Že dolgo nisem malo bolj na dolgo pisal … Lahko bi zato krivil lenobo ali pomanjkanje navdiha, ampak so glavni krivci viroze. Adeno, bronhitis, trebušna gripa, prehlad, vse smo imeli, samo Covida ne. Ko je otrok bolan, pa se prioritete starša precej spremenijo. Oziroma je pomembno le še to, da je otrok zdrav. Lahko jamramo glede tisoč in ene (nepomembne) malenkosti, na koncu je pomembno le zdravje. Ko imamo tega, imamo vse.

Včeraj sem slišal še eno zanimivo trditev, ko na vprašanje, koliko otrok imamo, odgovorim s tri. »Ooo, bravo. Enega za mamico, enega za očkata in enega za državo, ne?« Pa se mi je zdelo to kar zabavno. To dvigovanje slovenske natalitete ni bilo nikoli v našem načrtu. Ampak stvari se včasih razvijejo povsem nepričakovano.

Nasploh so mi družinske dinamike izredno fascinantne. Ker ni dveh, ki bi si bile enake. Še podobne so si le redko. Dejansko je vzgoja verjetno ena najbolj subjektivnih stvari, ki jih poznamo. Pa s tem ne mislim, da nekdo vzgaja dobro ali slabo, prav ali narobe. Na srečo ni univerzalnega priročnika o vzgoji. Zato pa se naj tej poti vsi učimo, padamo, delamo napake, včasih se nam kaj nenadejano posreči, največkrat ne, poskusimo vse, kar se preprosta glava odraslega lahko spomni in vztrajno zavračamo predloge ostalih. Ker je vsako dete zgodba zase.

Meni je recimo nepredstavljivo to, da nekateri z malimi otroci vseskozi potujejo. Prav občudujem jih. Ker če gremo mi na pot z avtom, ki je daljša od desetih minut, se nam cel dan podre. Da ne omenim predpriprav, ki so dolge po več ur. Preden vse te pamže spraviš v ohlajen avto in na njihove sedeže, že prvi vpije, da je lačen. Kar takoj ponovi še drugi. Prepričan sem, da bi tudi tretji, pa na srečo še ne govori. S tem, da smo jedli, preden smo šli od doma. Torej nazadnje kakih deset minut nazaj.

Sledi tista čudovita poved, ki jo je vsak starš slišal že neštetokrat: »Očka, mene lulat!« Zakaj pa nisi šla doma, se glasi moje logično vprašanje. Zakaj si čakala, da te pripnem, sedem za volan in zalaufam avto? Ali si ne želiš, da dočakam vsaj še nekaj desetletij? Ker nisem prepričan, da jih bom s tem tempom.

Pa še to čudovito sposobnost sinhronega joka imajo. Če začne eden, se mu pridruži še drug. In njemu še tretji. Zakaj bi kdo izostal? Ko jih vprašam po razlogih za to naglo spremembo v razpoloženju, so odgovori precej sumljivi. Ker sem utrujena. Jaz tudi, odgovorim. Ker sem lačna, oči. Nazadnje sem jedel pred štirimi urami, odgovorim drugi. Kar tako, ker lahko, s svojimi medmeti sporoča tretji. Na tem mestu obupam.

Pred nami so tisti precej tipični poletni oddihi. Nekaj dni v toplicah in kakšen teden morja. Tjašo skrbi, kako bomo vso prtljago spravili v avto, mene pa predvsem to, kako bomo prišli na končno destinacijo. Ker je dvema od treh otrok slabo med vožnjo. To sta pojerbala po svoji čudoviti mamici. Še nekaj, za kar sem ji neskončno hvaležen.

Sicer pa kaj bi človek jamral. Še samemu sebi se več ne smilim. Kar smo skuhali, bomo pa še pojedli. Ali, v našem primeru, kar smo naredili, bomo pa še po najboljših močeh vzgajali. Ko smo bili še mlada družina z enim paglavcem, sem si želel, da smo čim več skupaj. Sedaj pa komaj čakam, da kakšen od treh kam gre. Dovolj sta ura ali dve, naj gre k prijateljici ali babici, povsem vseeno mi je. Da si le malo odpočijem glavo.

 

5,622 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*