Jesen in z njo obeti temačnejših dni vsako leto s sabo prinesejo tudi določeno mero pesimizma. Meni je to čisto logično. Vedno več časa preživimo v zaprtih prostorih, vedno manj je dnevne svetlobe. Trenutna situacija je naš pesimizem samo še poglobila. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje slišal kakšno dobro novico. Še športni uspehi so v drugem planu. Ne ostane mi drugega, kot da iščem svojo svetlobo.
Kako grozno predvidljivo je, če povem, da nam jo vsak dan prinašajo otroci. Svetlobo, namreč. Brez njih bi bilo vse tako suhoparno in turobno! Ko naju le ne bi tako utrudili. Z njimi rada preživiva čim več časa. Če bi ga le imela še nekaj samo zase. Ne predstavljava si najinega življenja brez njih, neprebavljivo bi bilo. Čeprav včasih prav hrepeniva po lenobnem, brezdelja polnem dnevu. Ali njih več. Spet smo prišli do samih čudovitih protislovij. Kar je tudi smisel vsega skupaj – da cenimo lepo, moramo poznati tudi grdo. Da smo veseli, moramo občutiti tudi žalost. Da dosežemo vse, kar nam življenje ponuja, moramo znati tudi potrpeti. Da cenimo svetlobo, moramo hoditi skozi temo. Brez jeseni ni pomladi. Če ne bi poznali zime, bi bilo tudi poletje za nas popolna neznanka.
November je bojda najtežji mesec v letu in zelo kmalu bo tu. Če takrat nimaš osebnega praznika, se ga težko veseliš. Že začne se sila nerodno, s tistim praznikom sveč in izgubljenih duš. Sledijo mu kilometri tišine, vseobsegajoča tema in galone padavin. November, hvala ti, ker si bil, še bolj vesel bom, ko boš minil. Lahko pa nanj gledamo kot na odskočno desko do lepšega jutri. Zakaj pa ne, morda pa le ni vse tako temno? Prihajajo mesec polnih želodčkov in praznih denarnic, veseli december! Če bodo do takrat zaprli štacune, ga bomo za vedno poznali kot spletni december, vse kurirske službe tega sveta pa bodo ali zaposlovale ali pregorele v želji, da ustrežejo vsem.
Sicer je pa vse okej. Dokler smo skupaj in zdravi, je vse okej. Veliko upanja polagam v to higieno rok in kašlja in kako bi to lahko imelo pozitiven vpliv na to celotno virusno obdobje, v katerega smo že zakorakali. Upam, da bodo otroci odplaknili bacile v lijak. Ko so lepi, poletja polni dnevi, se borim s komarji, ki jih ne prenesem. Ko so temni dnevi, ki dišijo po snegu in zimi, pa me skrbi praskanje v grlu in šmrkanje. Ki ju tudi ne prenesem.
Sicer je pa vse okej. Še vedno se imamo ful radi. Čeprav bi si najraje izpraskali oči iz očesnih jamic. Ampak to je povsem normalno, to je najbolj prvinsko izkazovanje naklonjenosti. Kot na sredi osnovnošolskega izobraževanja – tista, ki si ji šel najbolj na jetra, je bila zacopana vate.
Sicer je pa vse okej. Še vedno imamo streho nad glavo. Poln hladilnik, merico kostanja, vroč čaj in mrzlo, temno pivo. Temnejši kot so dnevi, temnejše mora biti tudi pivo, ne pozabi na to. Imamo igrače, fuzbal tekme, čenčanje s kolegicami in dobro knjigo. Pravzaprav imamo vse. Tudi če ob tem malo jamramo.
Tudi na to pesimistično obdobje leta lahko gledamo optimistično. Tudi skozi najbolj nesramno leto v zadnjega pol stoletja se lahko prebijemo z nasmehom na obrazu. Četudi prisiljenim, skrivenčenim. Pogosto razmišljam, da bi lahko imeli tudi življenje autocorrect funkcijo. Ko se zmotim, mi ponudi pravilno rešitev. Tako preprosto! Ampak potem se ne bi ničesar naučil. Ponavljal bi eno in isto napako, ker bi imel vedno na dosegu roke preprosto rešilno bilko. Tega pa nočem. Nočem lahkega življenja brez prigod in nezgod, ampak dovolj moči, da preživim težkega in da bom imel na stara leta kaj pametnega in zanimivega povedati svojim zanamcem. »Lej ga, stari, spet nalaga,« si bodo mislili tamali. Kako neverjetno lepa in preprosta misel!
3,008 total views, 2 views today