Vsi že komaj čakamo lepše dni. Ko bomo še več časa preživeli na prostem, predvsem med igro z našimi najljubšimi. Kako pomembna je za otroke igre, pa vam bova z dr. Petjo Kovačevič, doktorico znanosti s področja zakonske in družinske terapije, predstavila v najinem novem in zanimivem pogovoru.

 

JM: Zakaj je tako pomembna igra za razvoj slehernega otroka, od najzgodnejše starosti dalje?

PK: Otroška igra je bistvena za razvoj možganov. Igre nikoli ni preveč in nikoli ne moremo reči, da je otrok prestar za igro. Tudi odrasli smo še vedno primerne starosti za igro. Igra je njihov delovni prostor, kjer trenirajo, osvajajo, dobivajo izkušnje za vse vrste razvoja centrov v možganih, predvsem za tiste bolj kompleksne. Takrat govorimo, da oni nekaj dosežejo, vztrajajo, se za nekaj potrudijo. Pri dojenčkih se to kaže takrat, ko hočejo recimo žogico ali ropotuljico, pri starejših otrocih pa skozi igro prihajajo v stik z drugimi. Tukaj pride v ospredje socializacijski vidik, ko recimo razrešujejo določene konflikte, če se potegujejo za isto igračo. Ko jih opazujemo med igro, hitro opazimo, da ima vsaka malenkost, ki jo naredijo, določen smisel za  njih. Zato je pomembno, da jih čim več spodbujamo pri igri in da igro izbirajo sami.

JM: Sami, torej jih ne usmerjamo, ne prehitevamo njihove razvojne stopnje. To mora priti iz njega, mar ne?

PK: Zelo pomembno je, da otroku prilagodimo okolje, v katerem se lahko igra glede na njegove razvojne sposobnosti in zmožnosti. Potem ga pustimo, da v tem okolju sam izbere, kako se bo igral in kaj. Dobro je tudi to, da so igrače nedokončane oziroma da nimajo le ene funkcije, ampak da lahko z njimi počnejo več stvari.

JM: Ali obstajajo napačne igre za določeno starost? Recimo da ga prehitro posedemo na kolo ali kaj podobnega?

PK: Pri igri sledimo otrokovemu miselnemu, čustvenemu in gibalnemu razvoju. Če to upoštevamo, če ga ne prehitevamo, potem so vse igre dovoljene. Mogoče pogledamo primer poganjalčka – nekateri otroci se zelo hitro in radi peljejo s poganjalčkom, drugi pa nimajo interesa za to. To ne pomeni, da jih pri določeni starosti, ko se že dovolj sposobni, da se peljejo s poganjalčkom, prisilimo v to. Samo predstavimo jim ga, potem pa naj bo vedno nekje v bližini in ko bodo začutili, da bi se radi v tem preizkusili, ga bodo sami vzeli v roke.

JM: Kaj pa če je otrok sramežljiv, kar se tiče igre z vrstniki. Je bolje, da ga usmerjamo k drugim ali počakamo, da sam pokaže željo po tem?

PK: Vedno je boljše, če sledimo otroku, torej če on zaradi nekega razloga ne želi oziroma ne sili v igro z vrstniki, potem je pomembno, da ga pustimo, da dobi zaupanje najprej pri starših, ker bo šel potem lažje v vrstniško igro. Socializacija pri otroku in želja po vrstniški igri se začne kazati šele pri starosti 2, 2 leti in pol. Če opazujemo otroka na igrišču, potem hitro opazimo, kdaj začnejo iskati družbo in kdaj mu je najbolj pomembno to, da ga opazujeta in vidita starša.

JM: Zakaj je igra na prostem tako pomembna za otroka? Zakaj moramo starši stremeti k temu, da je otrok čim manj časa v dnevu v zaprtih prostorih?

PK: Igra na prostem je veliko bolj pomembna kot igra v zaprtih prostorih. Ker se otroci v stiku z naravo, recimo v gozdovih ali na travnikih, povsem drugače umirijo. Če imamo možnost, da gremo ven, to naredimo v vsakem vremenu. Pomembno je tudi dejstvo, da je zunaj čim več svobodne igre. Če peljemo otroka na igrišče z igrali, je dobro, da ga kdaj peljemo tudi v gozd ali na travnik, kjer teh igral ni. Pustimo otroku, da se igra, čeprav na videz tam ni nobenih igrač.

JM: Kaj pa igra med bratci in sestricami in deljenje igrač? Ponavadi starejši mlajšim le stežka odstopijo svoje igrače.

PK: Pri deljenju je dobro to, da imamo v mislih, da tudi odrasli neradi delimo svoje osebne stvari, kot so avto, telefon ali računalnik. V tem zgodnjem obdobju so otrokove osebne stvari igrače, tako da je vedno dobro, če ima vsak otrok, tudi če ima sorojence, čisto svoj kotiček, kjer so samo njegove igrače. Nekaj igrač je seveda skupnih, nekaj pa samo od enega. Ko pridejo obiski in si želimo, da otrok igrače deli, potem je dobro, da se prej zmenimo, katere so tiste igrače, ki so za delit in katere so tiste, ki so samo od enega otroka. Ko so otroci starejši, lahko svoje najljubše igrače pospravijo in delijo le tiste, ki so jih res pripravljeni deliti.

JM: Če sva že pri tem, ali je pomembno, da otroci pospravljajo svoje igrače?

PK: Pomembno je, da nam otroci že od majhnega pomagajo pospravljati igrače oziroma da je to del igre. Med samo igro in pospravljanjem ni odmora, ampak gresta z roko v roki. Če ne pripravimo prostora za nove igrače, potem jih nimamo kam dati. Ne smemo spregledati dejstva, da je nekaj, kar je razmetano za odraslega, lahko povsem nekaj drugega za otroka. V določeni razvojni fazi otroci radi sortirajo in zlagajo stvari. Torej moram upoštevati tudi to, da če v določenem obdobju znesejo vse svoje igrače na kup in jih začnejo zlagati, je to del njihove igre.

JM: Kaj pa takrat, ko smo starši preveč utrujeni za igro, otroci pa si je od nas želijo?

PK: Vedno je pomembno, da najprej poskrbimo zase, da otroku ne damo občutek, da kljub naši utrujenosti od nas zahteva, da se igramo z njim. Pač mu takrat povemo, da smo utrujeni, da se sedaj ne bomo igrali, ampak da mu bomo kasneje, ko si odpočijemo, zopet na voljo za igro. Dobro je, da otroku ustvarimo tak prostor, kjer se lahko veliko sam igra, ker tako vedno več raziskuje.

JM: Kdaj ima otrok preveč igrač?

PK: Glavno pri igri je, da je manj več. Vse naj bo tako zloženo, da je pregledno, da otroci zmorejo izbrati tisto, kar si zaželijo. Da procesirajo vse informacije in da imajo nadzor nad svojimi igračami.

JM: Risanke seveda niso igra, vseeno pa tudi starši kdaj potrebujemo čas za druge stvari. Ali obstaja pravo razmerje med časom, ki ga porabijo za gledanje risank in tistim, ko se igrajo?

PK: Prosta igra je tudi zelo pomembna čustvena sprostitev otrok. Ko otroci pridejo iz drugih okolij, na primer vrtca ali šole, je pomembno, da imajo možnost neke proste igre, če se le da zunaj, da sami izbirajo igro in tako predelajo vse te stvari, ki so se jim v stiku z drugimi zgodile. Proste igre naj bi bilo štirikrat več kot gledanja risank. Risanke so zelo usmerjene in otroci se potem igrajo tako, kot so videli v risanki. S tem tudi nekoliko zanemarimo njihovo svobodno izbiro in željo.

JM: Kako se dinamika igre spreminja s starostjo otroka?

PK: Predvsem koncentracija se pri otrocih z leti zelo spreminja. Mlajši otroci imajo manj koncentracije, da vztrajajo v neki igri. Tudi zato je pomembno, da razvijejo svojo igro, ker na tak način krepijo svojo koncentracijo. Dobro je, da kasneje ta igra lahko preraste tudi v delo, ne da bi to otroci sploh opazili. To pri otroku pušča veliko prijetnih občutkov. Recimo grabljenje listja in pomoč na vrtu, to vse lahko otroku približamo preko igre.

JM: Očetje se ponavadi precej drugače igramo z otroki kot njihove mamice. Tudi ta raznolikost je verjetno dobrodošla, mar ne?

PK: Prek igre v zgodnjem obdobju, recimo v prvem letu otrokovega življenja, očetje vzpostavijo veliko boljši stik kot recimo mame. Mamice ta stik vzpostavijo preko nege, očetje pa preko igre. Če si očetje dajo možnost, da si ob otroku sproti igro zmišljujejo, dajo s tem otroku izkušnjo, kako se znajti v določeni situaciji, občutek potrditve, da dobijo očetovo pozornost in na splošno prijetne občutke.

 

Dr. Petja Kovačevič je doktorica znanosti s področja zakonske in družinske terapije ter univerzitetno diplomirana komunikologinja in deluje v zavodu Igrivi svet, kjer izvaja individualno, partnersko in družinsko psihoterapijo ter vodi klepetalnice za (bodoče) starše.

3,520 total views, 2 views today