Vse te primerjave, ki so jih deležni otroci vseh starosti, mi nikoli niso bile všeč. Ali prvega v vsaki malenkosti primerjajo z drugim otrokom, ali je otrok enak kot mamica ali očka, morda bakica, deda ali še kdo nižje na družinskem drevesu. Kako vse počne točno tako, kot je to v otroštvu počela teta Anica ali nič čudnega, da se rad valja v blatu, če pa je to počel tudi njihov sedaj že dve desetletji pokojni pes. Noben otrok ne more ubežati svojemu dednemu zapisu, še manj pa številnim primerjavam.
Kot da bi nekateri dobili svojo drugo priložnost v življenju prav z otrokom, ki nič kriv nič dolžan poskuša doseči vse, kar njegovim prednikom ni uspelo. Ker so mu zagotovo všeč povsem iste stvari, kot so tebi, to je pa ja samoumevno. Zakaj bi malo bitje odkrivalo stvari, ki so mu v življenju najbolj všeč, če pa vse to vemo že mi namesto njih?
Torej bo dober v jezikih, športu in laični filozofiji, medtem ko bo pešal pri naravoslovnih predmetih. Tako otroku že v štartu povemo, da na določenih področjih od njega pričakujemo nadpovprečne rezultate, ker bo na drugih predvidljivo gnil. Tako pač je in temu ne more ubežati. Generacije soprimenjakov pred njim so dokaz, da se v določenih stvareh sploh ne rabi preizkušati. Dovolj je, da doseže tisto, kar se od njega pričakuje.
Kaj pa, če imamo to srečo, da smo soustvarili otroka, ki bo presekal to družinsko prekletstvo? Nekoga, ki si bo drznil biti boljši tam, kjer pred njim ni bil še nihče? Ali pa ga ne bodo niti najmanj zanimale debele knjige in okrogla žoga, čeprav njegov očka drugega sploh ni poznal.
Od kje ta neverjetna nuja po primerjavi otrok istih starosti? Moj bere Sobotno prilogo pri šestih letih. Super, jaz sem skoraj tri desetletja starejši, pa tega še vedno ne zmorem. Moj otrok vozi kolo od svojega drugega leta in pol … Vaš ima pa še pomožna koleščka, zakaj pa to? Aha, še ne poje angleško, ne preskakuje ovir, še vedno mu dovolite sladkarije, bog ne daj, pa že kaj razmišljate, da mu predstavite veganski način življenja? Kako to, da ne obiskuje Montessori vrtec, a vam je vseeno, v kaj bo odrastel? Verjetno sem že v manjšini, ker svoji triletnici vsak dan privoščim kakšno risanko in sladkarijo. Ker si to po mojem mnenju tudi zasluži.
Ko je naš dojenček na sprehodu v vozičku neutolažljivo jokal in sem ga prijel v naročje, da bi ga potolažil, je hitro prišla mimo starejša soseda, ena tistih, ki vse vidi in sliši, in mi je rekla, da tega nikoli ne smem narediti, ker tako otroka razvadiš. Pa sem premogel toliko osebne kontrole, da sem ji rekel samo to, da je to moj otrok in naj se briga zase. Kajti to, kar je delovalo pred pol stoletja za njenega otroka, mojemu morda danes niti približno ne sede. In tudi osebno poznam njenega otroka, ki ima danes kot odrasli moški od vsega najraje polno flašo. Pa zaradi tega ne ocenjujem ne njega ne nje, vsak izbira svojo pot, kdo sem jaz, da bi jima vsiljeval svoj pogled.
Poznam enojajčna dvojčka, ki si osebnostno ne bi mogla biti bolj različna. Tudi vizualno sta precej drugačna. Poznam dva prijatelja, ki sta popolna preslikava eden drugega, pa se tega sploh ne zavedava. Naši sestrici sta karakterno povsem različni, pa imata, vsaj kolikor jaz vem, isto mamo in očeta. Jaz v tej drugačnosti vidim le dobro. Vsaka naj najde svoj prostor pod soncem. Brez skrbi, dovolj ga je za vse.
Vedno se zavestno trudim, da otrok ne predalčkam v to ali ono kategorijo. Če je bolj tih, še ne pomeni, da je introverten. Če je dober v športu, še ne pomeni, da je slab v matematiki. Če je vedno glasen in išče pozornost, še ne pomeni, da mu doma dovolijo preveč. Vsak otrok ustvarja svojo zgodbo. Odrasli smo tisti, ki smo preveč leni, da bi jih spoznali in razumeli in jih tako raje opišemo s predvidljivim pridevnikom, kot pa da bi ugotovili, kaj je tisto, kar najbolj navdušuje njihovo čudovito in pristno dušo.
4,371 total views, 4 views today