Odločen, da bom odličen

Odločen, da bom odličen

Ko sem včeraj pet minut čez tretjo zjutraj tolažil in uspaval bolnega otroka med vročičnimi blodnjami, sem si glasno rekel: »Dober oče si.« Tudi če mi tega nihče ne reče nikoli več, sem povsem gotov, da sem dober fotr. Skrben. Zabaven. Na trenutke celo potrpežljiv. Predvsem pa nekdo, na katerega se lahko vedno zanese.

Potem pa sem začel razmišljati o tem, kako redko se ljudje pohvalijo. Raje se prodajo trikrat ceneje, kot da bi si namenili nekaj lepih besed. Pa sem tuhtal naprej. Tudi partner sem okej. Prijatelj, sosed tudi. Nič resnega ni narobe z mano kot človekom. Torej se tudi drugim ne bom prodal poceni.

Kako naj postanem odličen, če pa drugimi mislijo, da sem povprečen?

Torej sem odločen, da samozavestno korakam skozi vsakdan. Dober sem. Odločen, da postanem odličen. Tako dober bom, da me ne bodo mogli spregledati. Lahko da bodo drugi to zamenjali s prepotentnostjo ali samovšečnostjo, ampak to ni moj problem. Njihov problem. Jaz imam čas samo zato, da se posvečam svoji osebni rasti in svoji družini. Vse ostalo je v drugem planu.

Pravzaprav me sploh ne motijo samozavestni posamezniki. Če veš, da si v nečem res dober, potem to ni širokoustenje, ampak golo dejstvo. Motijo me tisti, ki se ne cenijo. Če se sami ne cenijo, potem ne morejo pričakovati, da jih bom jaz. Dobiš, kar daš. Z ljubeznijo je isto. Zakaj bi te nekdo imel rad, če se pa nimaš sam.

Danes je torej dan, ko si spet rečem, da sem dober očka. To vidim v očeh in nasmehu obeh mojih punc. Še žena mi včasih nerada prizna, da bi si lahko kaj slabšega izbrala. Čeprav – če me spomin na najstniške dni ne vara – sem jaz izbral njo, ker se je vse šolske odmore povsem nevede pojavljala v moji bližini.

Znam in hočem biti dober. Včeraj sem dal sosedu, ki je skoraj trikrat starejši od mene, flašo odlične Dolčeve frankinje. Ker sem jo lahko. Damam, otrokom in starejšim vedno pridržim vrata in pomagam raznašati stvari iz avta do bajte. Nič posebnega, ampak ne poznam osebe, ki tega ne bi bila vesela. Danes sem povsem zadovoljen s tem, da sem en velik Jure. To je čisto dovolj.

Čeprav imam slabe dni. Ko mi grejo vsi in vse na kurac. Tudi tej dnevi morajo priti na svojo vrsto. Kot blag opomnik, da je povsem dovolj, da si včasih le slab. Komajda znosen. In vseeno preguraš do naslednjega dne.

Mogoče je ravno sedaj, na povsem običajni aprilski četrtkov večer, ko je ura 22:42 in se nezadržno bliža polna luna, da si tudi ti poveš, da si čisto okej. Če malo bolje pomisliš, si v nekaterih stvareh zelo dober, če ne kar odličen. In ta odličnost me veseli. Ne poslovna ali finančna odličnost, ampak osebnostna.

V svetu odličnih ljudi je lahko vsak od nas najbolj odličen. Ali ni to res odlično?

 

6,880 total views, 2 views today

Komentiraj

Tvoj e-naslov ne bo viden.

Lahko uporabi naslednje HTML atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

*