Ljubezen se vsako leti rodi na zadnjo marčevsko nedeljo. Ko se podaljša dan, ko je vse obsijano s soncem, ko cvetijo domače in sosedove rožce in razganja vse najstnike in naravo tega sveta. Takrat ljubezen zadiha s polnimi pljuči. Tisti temačni zimski meseci so le prevara, preizkušajo vsakega izmed nas, kdo si zasluži nekaj lepega in svetlega.
Razmišljal sem, ali se mi na tako lep dan sploh splača pisati. Zakaj, komu? Odgovor je preprost: zase, ker lahko. Človek bi moral več ustvarjati, ko je dobre volje. Gnev na virtualnem listu papirja ni nič novega, srečne misli so mnogo bolj redke.
Čisto nič ni narobe, če smo tako kot Remy iz Elemental hvaležni za male stvari: za nasmeh neznanca, za dober hip hop beat ali zato, ker je visoko na nebu sonce, ki je uspešno odgnalo vse oblake. Pozitivne misli soustvarjajo pozitivne osebe. Danes je Zarja, pri svojih sveže dopolnjenih šestih mesecih, prvič ležala na travi s klobučkom na glavi in nasmehom na obrazu. Užila je naravo in to jo je razveselilo. Ne vidim razloga, zakaj bi to z leti pozabili delati.
Pričakovanja nas ubijajo. Počasi razžirajo našo notranjost, dokler v nas ne ostane nič več, kar bi bilo resnično vredno. Nedolgo tega sem se po res dolgem času peljal na busu. Tam se nehote opazil dva srednješolca, ki sta sedela nekaj sedežev narazen in se sramežljivo nasmihala eden drugemu. Brez telefona v roki ali slušalk v ušesih sta bila prisotna v tem prostoru in času in sta neizmerno uživala v tej najbolj preprosti, a hkrati najbolj iskreni obliki medsebojne naklonjenosti. Sramežljiv nasmeh in nagel umik pogleda je tisto, kar se najraje spominjam iz svojih najstniških dni. Ti trenutki so me napolnili bolj kot vse ostalo. Hvaležen sem tema dvema mladima, ker sta me spomnila, kako lepo je bilo. In kako lepo je, da nekateri na to še vedno niso pozabili.
Recimo da imaš na voljo ves čas tega sveta. Kako bi ga rad preživel? Sam? Najlepši trenutki zame so tisti, ko si v družbi ljudi, ki jih imaš rad in ne počneš čisto nič omembe vrednega. Morda poležavaš na travi. Se smejiš bednim vicem ali poslušaš komade, ki si jih včasih imel toliko časa na repeatu, dokler ni CD izdahnil. S starostjo postajam sentimentalen. Pozabljam slabe stvari in se v večini spominjam le še lepih. Mogoče je pa ravno to bistvo vsega.
Ponavadi je kakšna pesem tista, ki me spomni na določeno osebo, najbolj noro poletje, najljubšo srednješolsko simpatijo ali kaj podobnega. Tej osebni zapisi časa so mi sila ljubki. Ker so bila določena etapa na poti mojega življenja, ki se še vedno piše.
Kot mlajši sem vedno želel zapustiti temu svetu nekaj trajnega. Kaj točno, nisem nikoli vedel, verjel sem le, da sam obstoj nima smisla. Teh teženj nimam več. Povsem zadovoljen sem s tem, da imam doma tri dekleta, ki se mi vsak dan nasmejijo, da se imamo lepo v tem organiziranem kaosu, ki mu ljubkovalno rečemo tudi vzgoja ali odraščanje, da sem lahko vedno to, kar v sebi čutim, da je moje bistvo.
Torej sem se danes spet zaljubil v male stvari. Dnevi, ko se ne zgodi nič pretresljivega, so tisti, ki mi pomenijo največ. Kratki opomnik življenja, da je povsem v redu, da včasih globoko zadihaš, vneto lenariš in diplomiraš iz razgibanega brezdelja. Da si otrok v odraslem telesu. Da si odrasel, ki obujaš mladostniške spomine. Da še vedno občutim metuljčke v trebuhu, ko me že deset tisočič objame oseba, s katero sem že več tisoč dni. Ali da zardim, ko se mi nasmeje dekle, ki je središče mojega sveta šele nekaj mesecev. Hitro pa mi priteče v objem še njena starejša sestrica, ki noče izpustiti niti trenutka, ko se lahko gužvamo.
Najlepše stvari sploh niso stvari, ampak občutki.
7,337 total views, 2 views today