Nisem ne star ne mlad. Sem nekje vmes. In ona tudi. In skupaj sva že skoraj polovico najinih življenj. To je ogromno. Številka, ki se počasi, a vztrajno približujejo polnoletnosti. In danes ima rojstni dan. Na pravi in mladi polovici tridesetih. Če ta sploh obstaja.
Težko bi si bila bolj različna. Ona pospravlja, jaz spokojno počivam v umazaniji. Ona je bolj počasna, jaz impulziven. Ona bi se pogovarjala, medtem ko hočem jaz objeti tišino. Ona bi se stiskala pod deko, jaz bi raje tekel na štadionu. Ampak to nikoli niso bile ovire. To so bili le deli dveh različnih oseb, ki se dobro dopolnjujeta.
Seveda so bili vmes prepiri. Zagotovo se o marsičem ne strinjava. Če bi bilo vse idealno, bi bilo tudi dolgočasno. Nikoli pa nisva izgubila medsebojnega spoštovanja in nikoli se nisva imela za samoumevna. To je najbolj grozno, to uniči večino razmerij. Da pričakuješ, da te bo imel nekdo brezpogojno rad samo zato, ker se je nekega lepega pomladnega dne zaljubil vate.
Med zaljubljenostjo in ljubeznijo je neverjetno veliko brezno. Prvo je iluzoren občutek vsega lepega, ki pa ima vse možnosti, da preraste v ljubezen, če se dva za to resnično potrudita. Ljubezen je neskončno ur dela in potrpljenja. Globokega dihanja in razumevanja. Postaviti se moraš v kožo drugega in poskusiti razumeti njegove ali njene razloge. To je pogosto najtežje. Ko nekdo nekaj dojema povsem drugače kot ti, pa vseeno napneš vse moči, da vsaj sprejmeš njegovo razmišljanje, če se z njim že ne moreš poistovetiti.
Všeč mi je, ker se starava skupaj. Guba ali dve tukaj, malo špehka tam, pa je vse tako, kot mora biti. Sedaj imava otroke in nimava časa paziti na to, kaj jeva in koliko telovadiva. Vse sva usmerila v to, da dvema prečudovitima mladima damama zagotovo čim bolj spektakularno življenje. To nama vzame veliko energije. Ampak vseeno v vsem tem kaosu vzgoje, kričanja, objemanja, joka in trme ne pozabiva eden na drugega. Kajti z nama se je vse začelo.
Idealne ljubezni so z razlogom le v pravljicah. V realnem življenju pa si tvoje srce izbere osebo, vendar se pred tem nič ne posvetuje z možgani, če je to za vse vpletene prava odločitev in potem iščeš čim bolj mirno skupno življenjsko potovanje za dve povsem različni osebi. Na tej poti je nešteto ovir in preizkušenj, ki vama onemogočajo, da se povsem zadovoljita. V tem pa je tudi bistvo vsega skupaj. Da se nikoli ne zadovoljiš, ampak vedno iščeš nekaj več, življenje z dodano vrednostjo.
Sedaj sem nekoliko na stranskem tiru. Zavidam mamicam in ženskam, ki s svojimi otroki spletejo tako neustavljivo vez, ki je očetom in moškim v veliki meri nedosegljiva. Ampak glede na to, kaj vse vložijo v rojstvo in vzgojo otroka, si to tudi zaslužijo. Čeprav nisem več najpomembnejša oseba v Tjašinem življenju, me to ne moti. Točno vem, kaj je moja vloga in zakaj sem vitalen člen naše družine. Moja naloga je, da jih čim bolj pogosto nasmejim. Da jim razvedrim siv dan in da jim nudim oporo. Da jih ljubim in spoštujem, ker mi to v vsaki priložnosti brezpogojno vračajo.
S Tjašo sva prehodila že dolgo pot. Zaljubljena najstnika. Razgreta študenta. Par, ki išče osebno in finančno stabilnost. Dom. Otroci. Družina. Vsak del najine poti je bil preizkušnja zase. Vsakič sva se naučila nekaj novega o sebi in drug o drugem. Čeprav je pot že kar dolga, pa si nikoli ne bi mogel izbrati boljše osebe, da bi bila vedno ob meni.
Tjaša, radi te mamo. Komaj čakamo, da s tabo še naprej pišemo našo skupno zgodbo. Ki bo neverjetna, v to si lahko prepričana. Vse lepo za tvoj dan. In jutri tudi. In pojutrišnjem. In dan za tem. In tako vse do konca.
11,813 total views, 2 views today