Jutri bo že en mesec, odkar se nam je pridružila mala deklica po imenu Zarja. Že kar nekaj časa se pripravljam, da z vami delim svojo porodno zgodbo, ampak ob novorojenčku in razigrani triletnici čas hitro leti mimo in kljub temu, da imam veliko stvari za povedati, morajo moji zapisi trenutno malce čakati na vrsto 🙂

Torej, vse skupaj se je pričelo na petkov večer, ko sva z Višnjo ravno skupaj gledali risanke pred večernim kopanjem in spanjem. Jure je bil, po celem tednu zatišja v službi, ravno tisti večer na terenu. Med ležanjem sem v trebuhu začutila večji pritisk navzdol in vedela sem, da se nekaj dogaja. Odhitela sem v kopalnico kjer sem ugotovila, da se mi je odluščil čep in da mi odteka voda. Popadkov še nisem imela in prav slabe volje sem pomislila, kako bom zopet morala v porodnišnico brez popadkov, tako kot se je to zgodilo pri prvem porodu. Ker se ni nič dogajalo sem se odločila, da v miru uredim Višnjo, jo spravim v posteljo in počakam na Jureta.

Vendar sem prav kmalu začutila prve popadke, ki so bili že kar intenzivni in se ponavljali na 5 minut. Juretu sem hitro sporočila naj pride domov, da se nekaj dogaja. Višnjo sem želela še uspavati, ampak mi ni več uspelo, ker sem vmes ves čas predihavala popadke, ona pa me je z največjim veseljem oponašala in sopla skupaj z mano 🙂 K sreči je Jure hitro prišel in spravil našo triletnico v posteljo, medtem ko sem se jaz šla pripravit za porodnišnico.

Še kakšno uro in pol sem tako doma predihavala popadke in hodila gor in dol po hiši. Zelo mi je ustrezalo, če sem se gibala, popadki pa so se ves čas ponavljali na 4 do 5 minut, samo vedno bolj intenzivni so postajali. Jure je bil dobra moralna podpora, za boljše počutje mi je naštimal pesmi Dina Dvornika, pa sem ga kar hitro opozorila, da na komad Jače manijače ne nameravam rodit, tako da je Dinota kmalu zamenjal Gibonni:)

Ko je prišla moja mami, da je popazila na Višnjo, sva se odpravila proti porodnišnici. V avtomobilu se je ravno vrtel komad Ready or not, here I come, ki ne bi bil bolj primeren k dani situaciji in z Juretom sva se prav nasmejala. Ves čas sem bila zelo sproščena in dobre volje, imela sem dober občutek, da bo tokrat vse potekalo v redu in hitreje kakor prvič.

V porodni blok so naju sprejeli okrog 11h zvečer, priključili so me na CTG in takrat so se mi pričeli že prav konkretni popadki, ki so že zelo močno tiščali navzdol. Leže sem jih težko prenašala in komaj sem čakala, da bom lahko zopet hodila. K sreči je bila babica res prijazna in dovolila, da sem po končanem CTG-ju lahko ves čas hodila. Odprta sem bila šele 3 cm. Upoštevala je tudi mojo željo, da ne prejmem klistirja in da me čim manj vaginalno pregledujejo, saj me je ravno to pri prvem porodu najbolj bolelo.

Tako sva skupaj z Juretom hodila gor in dol po hodniku še kakšne pol ure in okrog polnoči odšla v porodno sobo. V porodni sobi v Novem mestu imajo sedaj tudi številne pripomočke za lajšanje poteka poroda. Jaz sem se takoj odločila za veliko gimnastično žogo, ob katero sem se naslonila. Zelo mi je ustrezal položaj na kolenih in če bi bilo po moje, bi tako tudi rodila.

Zadnjo uro je tako vse zelo hitro potekalo. Odpirala sem se res hitro in pri zadnjem vaginalnem pregledu je babico presenetilo to, da sem že do konca odprta. Začutila sem neznosen pritisk, medtem ko sta mi babici ukazovali naj pritisnem, ker gre zares! Vendar nisem zmogla pritisniti, rabila sem trenutek, da zadiham in v joku prosila, naj me spustijo, da pridem do sape. V tistem je Juretu postalo slabo, verjetno se je revež ustrašil, ker sem jaz tako vpila :), ampak naredil mi je ogromno uslugo, saj sta obe babici za nekaj trenutkov skočili do njega in ga posedli, jaz pa sem vmes zadihala. Ravno to sem rabila, nekaj vdihov. Nato sem pritisnila … enkrat, dvakrat in najino sonce, Zarja Lucija, je bila rojena.

Velika in prelepa punčka, ki je prav tako kakor njena sestrica glasno najavila svoj prihod na svet, meni pa je srce igralo od veselja, ko sem jo prižela k sebi, se spogledala z Juretom in se v mislih zahvalila za tako lep porod in najino družino, ki je s prihodom Zarje še bolj popolna.

Ko zdaj razmišljam za nazaj se šele zavedam, kako pomembna je porodna izkušnja za žensko. Pri prvem porodu je seveda bilo vse novo, nisem vedla kaj pričakovati, zato nisem znala izrazit svojih želja. Prvi porod je bil s strani zdravstvenega osebja malce na silo pospešen, telo pa še ni bilo pripravljeno, zato sem se res namučila in na koncu zahtevala epiduralno, ker preprosto nisem zdržala. Tokrat pa sem prisluhnila svojemu telesu, jasno sem povedala kaj želim in česa ne, osebje pa mi je z veseljem prisluhnilo, zato je bila druga izkušnja zares lepa. Po porodu sem tokrat hitreje okrevala, najlepše pa mi je to, da se zelo jasno spomnim celotnega poteka poroda in trenutka, ko sem dobila svojo štručko v roke, saj nisem bila izmučena ali omamljena od zdravil.

Zato polagam na srce vsem ženskam, predvsem pa prvorodkam, da prisluhnejo svojemu telesu in zdravstvenemu osebju jasno izrazijo svoje želje glede poteka poroda, saj po mojih izkušnjah porodnici z veseljem prisluhnejo in ji gredo nasproti, če je to le v njihovi moči in ne ogroža mamice in otroka.

11,967 total views, 4 views today