Majhni otroci postavljajo najbolj resnična vprašanja, vendar odrasli na njih pogosto ne vemo odgovora. Če pa ga že vemo, pa ga ne znamo najbolje ubesediti. Zato sva se z Višnjo odločila, da razkrijeva nekaj (vsaj za naju) pravilnih in pravičnih odgovorov na tipična otroška vprašanja.

»Očka, od kod sem prišla?«

Nisem tako naiven, da ji bom začel predavati neke fabule o štorkljah ali brezmadežnemu spočetju. Spet ne grem na prvo žogo in se ne spustim v detajle o penetraciji, ejakulaciji in posteljnem razgibavanju. Povem ji delno resnico, kar pomeni, da imam čisto vest, ker nisem poskušal pretentati malo dete.

»Iz trebuščka si prišla, mala.« Vidim jo, kako pozorno me posluša. »Najprej skoraj leto dni rasteš v trebuščku. Sprva si tako velika kot kakšna robida, na koncu pa že več kot pol metra. Ko si v trebuhu pri mamici dovolj zrasla, je nastopil čas, da prideš iz njega. In sva bila oba zelo vesela, ker si prikukala na plano.«

Malo tišine, ko lahko prav slišiš, kako v svoji glavi premleva vse nove informacije. »Se pravi, da sem prišla iz trebuščka od mamice?«

»Tako je, zdaj pa veš. Če te bo kakšen prijateljček iz vrtca kdaj vprašal, od kod si prišla, mu kar povej. Če bo rekel, da je njega prinesla štorklja, mu tudi povej, da mu doma prodajajo bučke.«

»Bučke rada jem.«

»Seveda, te povsem razumem, očka si je govoril o drugačnih bučkah. Takih, ki jih ne jemo.«

»Jaz mam rada take bučke, ki jih lahko tudi pojem … Če sem prišla iz trebuščka, a bom šla potem kdaj nazaj noter?«

Kar logično vprašanje, če sem iskren. »Ne, ne, ko si enkrat zunaj, si frej. To je podobno kot z zizanjem. Ko enkrat nehaš, ne začneš potem čez nekaj mesecev ali let spet. Ko nehaš, pač nehaš. Ta koncept je nam odraslim kar tuj.«

»Očka, pa je v trebuščku pri mamici lepo?«

»Spomnim se sicer ne, ampak menda so to najlepši dnevi. Kot da bi živel v ‘all you can eat’ restavraciji, nobenih skrbi glede lulanja in kakanja, kamor pade, pač pade, malo ležiš na boku, se prevališ na trebuh in ponoviš vajo.«

»Očka, če sem prišla iz trebuščka, kam bom pa šla?«

»Hja, kamor ti srce poželi. Sedaj boš verjetno nekaj let še z mamico in očkatom, potem boš pa našla nekaj novega zase. In še kaj novega in še kaj in boš pisala čisto novo zgodbo, ki bo imela malo skupnega z družino, ampak zelo veliko s tem, kar si želiš postati. Postaneš lahko pa vse, kar si želiš.«

»Želim biti kot Pujsa Pepa!«, veselo zaključi.

»Hja, no, lahko ciljaš tudi malo višje. Mogoče boš pa Lili iz Robocar Poli-ja ali kakšna od Tačk na patrulji. Mogoče boš gasilka ali pa zdravnica ali pa pesnica ali pa karkoli že …«

»Očka, kaj si pa ti?«

»Še dobro, da nisi to mamice vprašala, ker bi rekla, da nič kaj posebnega. Jaz sem pa tvoj očka, Višnja, in to je daleč najlepša in najbolj pomembna vloga, kar jih je.«

Malo retrospektivne tišine.

.

.

.

»Očka, zakaj imaš ti lulčka, jaz pa ne?«

Še tega je manjkalo. »O tem pa drugič, mala, očka se je že malo utrudil.«

 

13,335 total views, 2 views today