Na današnji dan pred tremi leti je bil za naju z Juretom prav poseben dan, ko sva si pred prijatelji in najbližjo družino dahnila usodni da. O poroki sva razmišljala že nekaj časa, saj me je Jure na najino 10. skupno obletnico zaprosil za roko. Vendar sva z naslednjim korakom kar odlašala in tako sem zaročni prstan nosila precej dlje kot eno leto in se večkrat pošalila, da je njegova veljavnost že potekla in rabim novega. Ampak je Jure to kar preslišal, haha 🙂

Ko pa sem zanosila z Višnjo, sem začutila, da si poroke resnično želim. Predstavljala mi je neko varnost in družinsko povezanost, želela sem si, da se Višnja rodi v družinsko celoto, da imamo vsi skupni priimek in se čutimo povezane. Hecno je, da sem vedno trdila, da se zagotovo ne bom poročila noseča, zdelo se mi je, da nevesta z nosečniškim trebuščkom že na daleč kaže na to kaj glavni razlog poroke. V tistem času pa se mi je zdela odločitev za takšno poroko najlepša, ko je bil poročni dan res samo najin, vseeno pa je bila z nama na poseben način prisotna tudi Višnja.

Na spodnjih fotografijah si lahko ogledate nekaj utrinkov iz najine preproste poroke, ki smo jo organizirali le v roku 3 mesecev. Z Juretom sva jo poimenovala Najlepši dan in za naju je to resnično tudi bil.

Foto: Alen Karupović

12,544 total views, 2 views today