Kako si lepa! Verjetno je to stavek, ki ga je Višnja do sedaj najbolj pogosto slišala. Pa si mislim, da verjetno to ni najbolj pomembna lastnost, ki otroka zaznamuje. Čeprav so otroci sila prisrčna bitja, jih videz ne bi smel določati. Če pa pomisliš, kako pogosto je to nekaj, kar naj bi osmišljajo tudi odrasle, pa se človek zave, da ima vse to precej globlje korenine.

Ženskam je težko. Zato pa uporabljajo tisoč in en zvarek, da ohranjajo čim bolj všečen videz. Zato pa se bojijo staranja bolj kot pijanega voznika, ki pelje po cesti nasproti njim. Ker jim tako narekuje družba. Ker jih že od prvih korakov dalje opominjajo, kako pomembno je, da so prijetne za oko. Za fante je dovolj, če so pridni. Ali če radi jejo. Morda spijo. Tudi če so razigrani, je povsem dovolj.

Zato pa je lepota, ki je ena najbolj minljivih in subjektivnih stvari, tako pregrešna. Kar je lepo zame, morda zate ne bo. Ko bo minilo nekaj let, boš podoživljal lepoto mlajših dni preko spominov ali fotk. Vedno se vračaš v čas, ki je že preteklost. In bi tam moral tudi ostati.

Skoraj nikoli Višnji ne razlagam, kako lepa je. Pa je zame najlepša. Ji pa zato vsak dan večkrat povem, kako iskreno rad jo imam in da bom vedno tu, ko me bo potrebovala. Sicer je pa sama sposobna doseči vse. Marsikdo si bo mislil, da nimam smisla kaj takega razlagati tako majhnemu otroku, a takrat, ko to počnem, najbolj pozorno posluša. Ker ve, da resno mislim.

Sicer je pa Višnja ena redkih, ki mi še vedno pove, da sem tudi jaz lep. Lepi očka, mi reče. Čeprav se zavedam, da je to sila subjektivno mnenje, je to še vedno prijetno slišati. In prav zaradi tega, ker ji drugi tako pogosto povejo, kako lepa je, vidim svojo nalogo v tem, da ji povem, da je posebna tudi v številnih drugih pogledih.

Verjamem v lepe in spodbudne besede. Če misliš le »srati« po drugih ljudeh, je veliko boljše, če sploh ne odpreš ust. Verjamem v pozitivno samopodobo. Če se ne boš imel rad sam, te ne bo imel nihče drug. Če ne verjameš vase, zakaj bi to potem storili drugi?

Verjamem v to, da je moj otrok najboljše, kar se mi je kadarkoli zgodilo. Verjamem vanjo na vsakem koraku. Želim si, da notranjo moč najde v lastnih uspehih in da se uči na svojih napakah. Prepričan sem, da sem lahko svoji mali najboljši zgled. Zato ji govorim o njeni mami v superlativih, zato sem pripravljen sebe predstaviti v bolj pozitivni luči, kot mi morda pripada. Ker se zaradi nje vsak dan trudim biti boljši človek.

Biti lepa zame ni dovolj. Biti dobra, samozavestna, odločna, sposobna, drugačna in čuteča, to so opisi, ki so mi mnogo ljubši.

Ker je Tjaša v zadnjih tednih malo več časa preživela med poučevanjem študentov, sva bila z malo skupaj še več časa kot ponavadi. To naju je še zbližalo. V mojem varstvu se počuti povsem sproščena in zadovoljna. Kar je zame izrednega pomena. Veliko truda in časa sem vložil v to, da me sprejme takšnega, kakršen sem. Pred njo se nisem nikoli sprenevedal, ker sem verjel v to, da moram biti do nje vedno iskren. Občutek imam, da sva pogosto kot eno in to je eno najlepših spoznanj, kar si jih lahko odrasel človek zaželi.

Danes sem si zaželel sladoled. In, kdo bi si mislil, Višnja tudi. Zato sva šla na sladoled. Kot eno, majke mi.

 

12,739 total views, 4 views today