Sovražim dejstvo, da nam je vse samoumevno. Dejstvo, da se zbujamo v topli postelji, da imamo pitno vodo, poln hladilnik, nasmeh na obrazu. Sovražim dejstvo, da se ne zavedamo, kako srečni smo. Po celi zemeljski obli pa je polno otrok, ki sanja, da bi lahko le en dan preživelo v naši koži.

In sovražim dejstvo, da nekateri vlagajo v svoje otroke vse, le tisto najpomembnejše ne. Naši otroci potrebujejo predvsem našo ljubezen. Naš čas, pozornost in – ponavljam – iskreno ljubezen. To so vse prej kot samoumevne reči, mnogi jih namreč ne doživijo.

Način, kako starši in skrbniki negujejo in podpirajo otroka v prvih 1000 dneh njegovega življenja – vključno od njegovega spočetja, torej točno takrat, ko ga fantje uspešno namočite – odločilno vpliva na razvoj potencialov otroka v zgodnjem otroštvu in v odrasli dobi.

Najzgodnejše otroštvo predstavlja okno priložnosti, saj lahko otrokovi možgani v tem obdobju vsako sekundo tvorijo 1000 novih povezav med živčnimi celicami, nekatera najnovejša dognanja pa nakazujejo, da bi lahko bilo to število še višje – celo do 1 milijona povezav na sekundo.

Naši možgani ne bodo nikoli v življenju več premogli takšne neverjetne moči in dovzetnosti. Zato je ključnega pomena, da otroku namenite največ prav takrat, ko ste morda (zmotno) mnenja, da potrebuje najmanj.

Sit, naspan in ljubljen otrok, ki odkriva življenje skozi igro, je pravi recept za srečno otroštvo. Takrat imamo možnost, da otroka naučimo tudi čustvene inteligence, da odraste v osebo, na katero ste v vsakem trenutku slehernega dne vedno ponosni.

Sovražim dejstvo, da imajo nekateri ljudje otroke za samoumevne. Ravno zadnjič sva z malo sprehajala psa, ki se ji je v določenem trenutku iztrgal iz rok in je to pri mali seveda povzročil na prvi pogled neutolažljiv jok. Pa sva srečala možaka, ki je trikrat zapored naglas povedal eno največjih neumnosti, kar sem jih kdaj slišal. Ne jokaj, punčka, grda si, če jokaš. Pa sem se le zadržal, da ga nisem udaril in sem mu umirjeno razložil, da je povsem v redu, če otrok v stiski joka in da je pomembno le to, da ima ob sebi nekoga, ki ga v takem primeru potolaži in razume njegovo žalost.

Žalosti me dejstvo, da nekateri otroci ne smejo jokati. Ne smejo pokazati, kdaj so vzhičeni, žalostni, veseli, utrujeni, vse morajo zatreti globoko v sebi. Del najine vzgoje je neločljivo povezan s tem, da Višnji v vsakem primeru omogočava, da izrazi tisto, kar čuti, pa naj gre za dobro ali slabo. Vedno sem bil prepričan, da je najslabše, če čustva tlačiš v sebi toliko časa, da kar naenkrat eksplodirajo in za sabo pustijo uničujoče posledice.

Želim si živeti v svetu, kjer otroci niso lačni, jih ne pretepajo, zanemarjajo ali sovražijo, ampak imajo vedno možnost, da izražajo svoja čustva, da ljubijo in so ljubljeni in da skozi igro spoznajo vse lepote in pasti življenja. Vendar je to čista utopija. Zagotovo pa ni nemogoče, da vsak starš, ki to bere, naredi vse, kar je v njegovi moči, da vzgoji srečnega in zadovoljnega otroka. Kot pri vsaki drugi stvari, je ključna stvar to, da začnemo pri sebi.

 

Objava je nastala v podporo kampanje #EatPlayLove UNICEF-a Slovenija, ki ozavešča o pomenu kakovostnega zgodnjega otroštva. Objava predstavlja moja lastna mnenja.

8,382 total views, 3 views today