V teh dneh, polnih teme, bolezni in prezgodnjih izgub, ki so skoraj vsakoletna stalnica v mesecu novembru, se človek pogosteje počuti nekoliko bolj otožno. Če novembra nimaš rojstnega dne, se ga sila težko veseliš. November, hvala ti, ker si bil, še veliko bolj vesel sem, ker boš minil. Vendar nas na svoj način uči in preizkuša.

Verjamem, da ima veliko ljudi to srečo, da ima v svojem življenju nekaj oseb, ki ga vedno znova opomnijo, da je življenje srečno. Obstaja nekaj oseb, ki se jih že ob samem pogledu razveselimo. V teh dneh, ki se vlečejo kot razvlečena čreva, so še toliko več vredni. Poznaš koga, ki je kdaj rekel, da mu je november hitro minil? Sam ne poznam tega junaka, če pa je kje kakšen, mu pa iskreno zavidam njegovo sposobnost sprenevedanja.

V tem času, ki nas opozarja na minljivost na skoraj vsakem koraku, bom poskušal nekoliko obrniti ploščo. Namesto žalovanja naj nastopi veselje. Namesto pomilovanja optimizem. Posledično namesto teme svetloba.

To je ena najtežjih zavestnih odločitev. Da iščeš lepo, tudi ko je vse tako prekleto sivo. Vendar se spomni občutkov, ko si bil nazadnje bolan. Kaj si si želel? Le tega, da čim prej ozdraviš. Da te ne boli vsaka mišica na telesu in da nimaš občutek, kot bi te pravkar in večkrat zapovrstjo povozil nekaj ton težki avtobus. Ljudje, ki so bili v življenju le opraskani, se lahko smejijo ranam.

Občudujem ljudi, ki jih vsak dan nekaj resnično boli, pa se s tem vseeno vedno spoprimejo z nasmehom na obrazu. Kar se mene tiče, so to najmočnejši ljudje, kar jih je. Žal so na drugi strani tudi takšni, ki verjamejo, da morajo vsak svoj kašelj obelodaniti celemu svetu, vedno iščoč besede podpore in spodbude. Ker ne verjamem v to, da so moje težave kakorkoli pomembnejše od tvojih in obratno, sem eden tistih nevednežev, ki večino notranjih stisk raje zadrži zase. Ali je to konstruktiven način, da se spopadem z njimi, je že povsem drugo vprašanje, vem le to, da nisem pripravljen svojega bremena prelagati na druga pleča.

Srečo izzivaš, v to sem prepričan. Če jo ne, se ti izogne po dolgem in po čez. Jaz sem nov veter v svoja jadra dobil s svojo malo. Tudi ko mi je slabo ali težko, je vedno tu. In samo z besedo, objemom ali pogledom me pogosto spravi v veliko boljšo voljo. To je eden tistih trenutkov, ko se docela zaveš, kaj je resnično pomembno v življenju. Za nekoga drugega bo to partner, za tretjega pes ali mačka, za četrtega ikebana, pomembno je le to, da si v življenju najdemo živ opomnik na to, da je življenje včasih tudi potica.

To je tudi čas, ko je človek nekoliko bolj v stiku s svojo notranjostjo. In čeprav je ta pogosto prepletena z nekakšnimi nepotrebnimi negotovostmi, to ponuja tudi priložnost, da poiščemo nove rešitve. Najpomembnejše je to, da vsak najde rešitev zase in ne poizkuša v svoj vsakdan implementirati reči, ki delujejo pri nekom drugem samo zato, ker se ne počuti dovolj močnega, da jo najde znotraj sebe.

Ko je tema najmočnejša, glava najtežja in telo najbolj skeli, ne smeš obležati kot ovenela cvetlica, ampak moraš dati še več od sebe. Moraš brcniti, četudi komaj dvigneš nogo. Moraš peti naglas, čeprav te boli grlo. Moraš iskati nove rešitve, čeprav imaš občutek, da ti bo glavo kar razneslo. Predvsem pa se moraš zavedati trenutka in prostora, tega tukaj in sedaj, pozabiti moraš na včeraj in jutri in usmeriti vso svojo moč v to, da narediš vsak dan kar se da poseben. Ker je tudi v tvojem življenju nekaj posebnih ljudi, ki so to več kot zasluži. Med njimi si tudi ti. Bodi najboljša verzija sebe, kar si lahko.

 

7,234 total views, 4 views today